Ker sva mucka

Idejo je na vstopu pričel razžirati dvom…tole se bova pa j…, saj ni razmer, kaj če bi šla v Prontarsko, j… tole Prontarsko sm že tolkat zlezu, djva vsaj probat…je treba provare, pa sva jo zlezla.

Vstopni raztežaj je bil precej kopen in strm, nekaj flik ledu in kakšna travca in ravno toliko teško da je navilo. Višje sva uživala v ledu in škripavcu in se znašla pod strašnim kaminom. Prvi raztežaj kamina sva zlezla po skali in požledu, skozi okno do previsa, kjer sem se guncal na treh klinih. Nad nama previsi karavanškega krša, nekaj travc in starih klinov. Mihc zarine in počasi a vstrajno napreduje, vmes čisti sneg in koplje kline. Pred njim je previs, čez katerega visijo ledene sveče. Ko jih potolče, priletijo mimo mene vsaj tri metre proč… u jebela, da je to tolk previsn… Mihc v atletskem razkoraku premaga previs, nad njim je zajeda s požledom. Z občutkom tolče po ledu, skozi katerega se vidi nekaj klinov. Nad zajedo trofiva v prvovrstni škripovc, grapa se položi, prekinja po jo nekaj krajših skokov s požledom. In tako do vrha stene Velikega vrha.

Preplezala sva smer Strašilo v severni steni Velikega vrha, dodala zimsko ponovitev, ki ni bila opravljena že več kot deset let… ena boljših tur, sva bila enotna na vrhu.

Moto dneva: Če ne probaš, ne veš! Ocena- teško do zla boga 🙂

Plezala Miha Zupan in Miha Zupin, 19. 2. 2015, dobrih 8 ur.

Previous Post

Lupoglav na Prenju

Next Post

Gorenjski nagelj v primorski steni

Dodaj odgovor