Možnica je res divja, stene nad njo pa šebolj, že kar malo na Karavanke vleče vse skupaj. In le kako da si nebi v teh stenah nad dolino zaželel preplezati ene prvenstvene. Prav veliko o steni nisva vedela, da je visoka 750 m in da so v steni prehodi do vrha sva videla v Primorskih stenah, saj ostalo bova pa že pod steno videla… Za vzpon se zmenim z Mihcem. Aja o razmerah nisva vedela ničesar. Pa sva šla, vsaj pogledat!
Zgodaj zjutraj rineva proti steni, dostopa je za dobri dve uri. V vetru navlačiva vso opremo in premražena zarineva po snežnem stožcu. Nad njim že pikava v neizprosni strmini, v ledu in škripavcu- strme primorske trave so zakon! Slediva pač razmeram in se težavam umikava po liniji najmanjšega odpora, tako da malo vijugava in kmalu doseževa vrh poraščenega dela stene. No ko pa se stena odpre in pokaže naklon in ves led ter škripavec, sva pa malo “zašvicala”. Sledila sva “štrajfnu”, po zajedi in žlebovih, preko grede do strmega stebra. No izdelati varovališče, ki bi mu vsaj malo verjel je pač utopija, tako da visiva na cepinih, lednih vijakih in icehookih, Mihec preizkusi še kline za v trave, ki jih je prešvercal iz Poljske…pa ni vse skupaj nič. Mihec potegne raztežaj po kotu, meni pripada previs in kmalu doseževa gredo pod previsno zaporo. Pod zaporo sva enotna, da tu čez pa ne bova rinila, zato prečiva v levo, narediva eno kljuko in že sva pod izstopno zajedo. Še najbolj sva razmišljala prav o zajedi, kakšna sploh je? No pa sva jo na koncu preplezala brez težav, prav tako sam izstop iz smeri, kjer sva morala malo telovaditi po skalah.
Preplezala sva prvenstveno smer nad dolino Možnice, Vrh ribežnov, smer sva poimenovala GORENJSKI NAGELJ. Sva bila enotna, da je smer tako lepa, kot gorensjki nagelj na primorskem ganku 🙂 Smer je dolga okoli 750 metrov, ocena pa IV, 4+, M, 90/60-80°. Plezala Miha Zupan in Miha Zupin, 7. 3. 2015, v idelanih razmerah, expresnih 6 ur in pol.
Saj sama smer ni nič posebnega, samo občutek, da to preplezaš pred vsemi primorci je pa super!
MihaZ
