Medferajnovski Arco

Sicer imam med zapadlimi obveznostmi kar nekaj poročil, pa sem se najprej lotil tega, ker so spomini še sveži. Za Arco smo se hitro dogovorili, edina nesreča je, da Blaž ni mogel zraven. No, v petek greva z Jernejem Škufco (ČAO) in njegovo robo s faksa naravnost v Tržič, pobereva še Gašperja in ostanek opreme in pičimo via Italija. Pol polnoči že polnimo kanistre z vodo v vasi Dro, nato pa se peljemo še pol ure po ozki zaviti cesti v zaselek San Giovanni visoko nad Gardskim jezerom. Avto parkiramo na robu vlake čudno postrani, a zaradi pomanjkanja volje vsi trije zaspimo kar v njem.

Neudoben spanec nam je vsaj olajšal zgodnje prebujanje, vstali smo rade volje. Mogoče sta nas ven zvabila tudi dva Italijana, ki sta alpski štart vzela še bolj resno. Nekaj vržemo v usta in gremo na dostop, ki je nekako bolj sestop, saj smo spali 300 višinskih metrov nad vstopom v smer. Z razgledno potjo opravimo hitro in po polici sprečimo nad Italijana, ki sta nas predramila. Sprva kaže, da bo na štantih gneča, a jima pobegnemo ko en od njiju pade v plošči detajla (na sidrišče!).  Ta del je do šestega raztežaja vodil Jernej, za tem je za sedem raztežajev prevzel Gašper, jaz pa sem dobil zadnjih sedem. Skrb glede alpskega štarta pa je bila odveč, čez 850m smeri smo bili v petih urah. Skala se z višino kvari in zdi se mi, da je smer klasika bolj zaradi impozantne stene Monte Brenta, čez katero ubere lahke prehode. No ja, za bolj alpinistično naravnanega plezalca je sigurno lepa poslastica, če želi kaj daljšega od dvestometrskih smeri nižje v dolini, ali pa če ga muči domotožje po slovenskih hribih :). Ko pojemo tipični študentsko-alpinistični obrok na razgledni točki nad Rivo, se po sladoledu v mestu in tušu v kampu umestimo v bazni tabor za naslednje dni.  V visečih mrežah sredi gozda smo imeli noro zvočno kuliso, z ene strani lajež srnjaka, z druge pa zimzelene italijanske popevke z bližnje veselice. Nekako zaspimo a nas ob štirih ponoči v avto prežene dež.

Tudi za preostanek nedelje napoved ni bila najboljša in nismo imeli posebnih pričakovanj, a smo bili šele drugi dan na tripu in je bilo za pavzo še čisto prezgodaj. Na pamet mi pade smer Magico Me, ki sem jo ogledoval že doma. Dokaj konstantna smer s kratkim dostopom, navrtanimi sidrišči, vmes pa približno dvema klinom na raztežaj. Skoraj že pod smerjo občudujemo svoj light and fast pristop, celo malo preveč light, ker smo v avtu pozabili vrvi. No ja v džungli ob reki nekako najdemo neizrazit vstop in tokrat prva tretjina pripade meni. Izpostavil bi drugi raztežaj ki je lepa plata z obveznimi prehodi med različno dobro zabitimi klini. Drugi del je dobil Jernej, tam je tudi detajl, kjer gre v resnici bolj za raztežaj VI+ z enim veliko težjim gibom. Gašper je nato vodil do vrha. Vmes smo se še vpisali v vpisno knjigo kot približno peta naveza ki je ponovila smer po nedavnem prvem vzponu. Smer se je na srečo dalo razdeliti tako, da smo vsi naprej plezali vsaj sedmico. Mogoče je skala tudi tu za dolino reke Sarce podpovprečna. Sladoled v mestu in tuš v naključno izbranem kampu sta zdaj že praktično rutina.

Za ponedeljek imamo visoke cilje. Višje po kanjonu Limaro od smeri prejšnjega dne v nekakšnem predvrhu, ki mu redki obiskovalci pravijo Piramide Bondai se nahaja prav tako dokaj sveža smer Via Degli Aspiranti. Že dostop do nje je kompleksen. Po spustu skozi strm gozd najprej jaz prečim močno reko, za kar le zavihati hlače niti približno ni dovolj. Sto metrov nižje fantoma napeljemo tirolsko prečnico in suha elegantno prideta čez brzice. Od tam smo hitro pod vstopom v smer. Jernej varuje Gašperja v začinjenem prvem raztežaju, jaz pa se ob njem v pričakovanju težav ogrevam. Hitro nam je jasno, da bodo tu ocene veliko resnejše kot v Magico Me. Po dveh  Gašperjevih raztežajih in skoraj uspešnem poskusu v tretjem, prevzame vodstvo Jernej. V enem raztežaju smo pod detajlom, visečo tridesetmetrsko zajedo, ki v nama z Gašperjem vzbudi rahel cmok v grlu, Jerneju pa nasmešek na obrazu. Ko sem doma bral o tej smeri je nekje pisalo diedro infinito, pa sem si mislil, to pa ja ne, diedro infinito je Cozzolinova, trideset metrov bomo pa že. Izkaže se, da je tudi trideset metrov lahko daleč, ne pa ravno neskončno. Skratka Jernej spleza šolsko, kljub le enemu uhlju s prusikom in štirim klinom v raztežaju. Tudi meni za njim uspe prosto, Gašper pa se je velikodušno javil, da bo nosil nahrbtnik in si je vmes malo pomagal z opremo.

Po še eni zanimivi šestici, ko med drugim skoraj izgubimo občutek, kaj je VI, smo hitro pod zadnjima težjima raztežajema. Tu bi moral vodstvo prevzeti jaz, pa sem ga raje prepustil kar Jerneju. Najprej okrepimo štant z enim tržiškim klinom, ki je ostal tam, nato pa se Jernej poda v VII+. Ko se le ta postavi pokonci nekaj časa ogleduje potek in drobi stopke, nakar se odloči(mo), da ne bi bilo narobe izplezati kar po smeri Oblivion, ki ravno na tem sidrišču seka našo. Tudi Oblivion je z alpinitstičnega vidika verjetno zelo zanimiva smer. Mi smo izkusili le malce več kot njen zadnji raztežaj, kjer smo kljub ne previsoki oceni napeto plezali.

Nazaj smo čez reko vsi prebrodili in si pri avtu skuhali monotone a okusne makarone (spet). Smer je vredna hvale a resna. Eno kladivo na navezo ne škoduje, pa komu manj navitemu, kot je Jernej, bi verjetno v tretjem cugu prišel prav podvojen frend #3 ali pa vsaj podvojena #2, da se čez osmico ne vlači toliko teže. Kar se tega tiče, je tam tudi tagline dobra izbira, če ga imaš s seboj.

V torek rabimo rahlega restiča, zato gremo v ležernem tempu splezat eno preverjeno lepo športno opremljeno večraztežajno smer nekam v kanjon. Po treh urah uživancije na visoki temperaturi priabzajlamo pod steno. Fanta, ki ne vozita, čaka v reki pir, mene pa DWS prečka, za katero Gašper oblujbi, da bo zvečer kupil plato. Iz platoja se izcimi par flaš, ki jih srkamo ob, za spremembo, njokih.

Še bi radi plezali, a meni zmanjka ogledanih redko plezanih smeri. Ko se umijemo v tistem kampu pred ZOO-jem, gledamo pred sabo strmo steno Monte Colodri, vmes pa nas sumničavo gledajo z recepcije. “Tuki še nismo bli, pa zihr je klasika”, za sredo izberemo smer Katia Monte.

Še preveč je klasika. Gašperja nekaj zvija v želodcu pod Colodrijem, prosi če lahko izbrano smer damo na stran za četrtek, in z Jernejem greva sama v Via Sommadossi. Tako zlizane skale pa slovenska plezališča ne premorejo! Prvi cug bi mogoče primerjal kar s potjo na Triglav s Kredarice. No ja, vsaj ni prav težko in v štirih urah izmeničnega plezanja sva na vrhu. Sestop mimo dobro vidnega križa in po obljudeni še bolj spolirani ferati je vsaj hiter, če že ni prav užitek.

V četrtek ponovimo “napako”, čeprav ima Katia Monte malo manj obiska. Jernej je po pomoti potegnil obe sedmici, ki jih premore smer, kar v eno, nato sem jaz dobil lažji srednji del, Gašper pa zelo lepe izstopne raztežaje. Na dnu smo si celo privoščili pico v kampu ZOO in načeli del poti proti domu, ki smo jo zaključili v petek dopoldan.

 

Pod črto zelo uspešen taborček, le da nama je Jernej pokvaril percepcijo kaj je težko plezanje :). Super smo se ujeli in en drugega tudi kaj naučili o svojih izbranih disciplinah plezanja.

Plezali smo Jernej Škufca (ČAO), Gašper Rožič in Matic Primožič