Veni, vidi, ascenderunt Tulove

“Da se ne bosta ustrašla, ker bomo zdele enga otroka čez skale vrgl`.” ?!?! “Aja, je umeten. Snemamo film za C_O_L_U_M_B_I_A. In pride nastopat celo Aron Ralston (https://www.youtube.com/watch?v=R5vopXthpxo), kjer naj bi ob reševanju otroka izgubil še drugo roko”…, naju ob sestopu prijazno opozorita, verjetno režiserjeva pomočnika. Iztoka še vprašajo, če pozna kakšno razpoko ali luknjo v Tulovih gredah. Niti slutila nista, da bolj primernega poznavalca ne bi mogla najti. Seveda jih pozna kakšnih 200 tu okoli, in ju usmeri do najbližje z lepim razgledom na jug, ki ga od leta 1996 krasi še vijugasta motorizirana cesta.

To čarobno pokrajino Tulovih gred izkoriščajo filmarji že od časa 1963 Winnetouja (https://www.youtube.com/watch?v=aQ6Q_qyYyF0).

Vse nas privlačil ta prelep košček zemeljskega raja, ki postreže z nepopisno energijo. Nekatere vabi mistična kulisa, druge bogata botanika, tretje celo frontna linija, nekatere pa monolitni apnenec.

Tokrat je bilo za barvito botaniko na livadi in v steni še kak teden prezgodaj. Narava je šele začela brsteti in pokazala svojo sposobnost lepotnega oblikovanja bonsajev. Teh je bilo obilo, raznih oblik in drevesnih sort. Ga ni človeka, ki bi bil sposoben takšnega perfekcionizma. Lahko samo spoštljivo občuduješ in se čudiš stavrstvu. Za vse, ki bi si pa morda kaj takšnega želeli umisliti doma, pa lahko obiščete po znižanih cenah borzo bonsajev v Arcu https://www.arcobonsai.com in dalje spoštujete pravilo trganja gorskega cvetja.

Dan se je od oprane šajbe pri Gospiću in temni sivini vzdolž celotnega Velebita začel spreminjati v najboljši plezalni dan. Sonce je med oblaki svetilo v nekem neenakomernem zaporedju, da si mu bil vsakič znova hvaležen za tople žarke svetlobe. Če Iztok Tomazin v Tulovih gredah že ni doma, je pa zagotovo najbolj domač od vseh obiskovalcev in plezalcev. Pregled prvenstvenih smeri, priča da je najmanj jug Njegov. Celo v današnjem italjanskem postpoimenovanju so skrite zgodbe in sledi prvopristopnika. Že res, da smo bili včasih federativni bratje, vendar je z razlogom zanimivo, da je na tako lepem hrvaškem ostenju večino smeri s slovenskim imenom!

Po prvi Tulovi smeri je obema isto sveto mesto skrivnostnega nastanka ponudilo kratek počitek in navzem energije, ki bi jo lahko izmeril le Unescov umetnik za mir, Marko Pogačnik. Tega mi ne znamo, jo pa čutimo, če si le dovolimo. S pravo energijo so si Iztokove smeri v južni steni osrednjega ostenja sledile ena za drugo, vse do znamenite slike sola na monolitnem Hudičevem kremplju. Kratko ampak zares sladko za prste obliznit. Kartka suha malica naju je peljala še v ponovni krog preko Zubovega dolca in ponovni vstop še v Zadnje vatre, v žleb, preko žiletk pod lusko, česar redko srečaš drugje.

Dan se je še po okusni kuhani večerji z zatonom sonca za Bukovo pleće prevesil h koncu.

Tulove grede težko kogarkoli pustijo ravnodušnega, občudovalce monolitnega apnenca pa še toliko težje in puste nasmeh na obrazu še teden dni. S temi zaželenimi stranskimi učinki, vsak obisk znova rodi nove plane za naslednjič. In tudi tokrat jih je. Teden dni ne bo dovolj!

Plezala 19.04.2025 Iztok Tomazin in Marko Florjanič

Tulova smer III/II 270m

Plošče VI/V, IV 125m

Dvojni žleb VI-/V+, IV 125m

Hudičev krempelj V+/IV 100m

Ultimi fuochi (Zadnje vatre): 6b (eno mesto), 6a, 5c, 250m