Vse skupaj se je začelo kje drugje kot na zbirnem mestu za vsako turo. Pred English pubom. Odhod točno ob polnoči iz srede na četrtek. Ekipa fenomenalna, od starih mačkov do čistih zelencev.
Začetek…
Ekipa je tako zasedala 8 članov in sicer: Slavko Rožič (vodja odprave), Blaž Belhar (prvi namestnik), Milan Meglič in njegova 15 let stara hčerka Klara Meglič, Janez Štefe, Špela Novak, Iztok Pungaršek in Žiga Blatnik. Slavc sede za volan in kot bi trenil smo v Italiji. Noč ima svojo moč zato nas večina kar zadrema, ko vajeti kmalu prevzame Milan. Kot bi trenil smo zgodaj zjutraj v mrzlem Courmayerju. Kavica, par napotkov in že smo na poti proti Val Venyju. Ker je bila napoved slaba se kmalu odločimo, da vzpon do koče Gonella (3071m) prestavimo na petek. Vsi smo navdušeni nad lepotami in gorami, ki nas obdajajo. Prvi dan se zato sprehodimo do začetka ledenika, po katerem se bomo odpravili od koče Gonella. Popoldan se lepo namestimo v kampu in nas kar pošteno zebe za ta letni čas. Zabava nas ves čas Janez s svojimi dolgimi zgodbami. Popoldan se odpravimo še malo raziskat center Courmayerja in ugotovimo da je vse noro drago. Zvečer še debata in prijetno druženje v kampu, potem pa spanje, saj nas naslednji dan čaka vzpon do koče.
Vzpon…
Zjutraj malo prezebli vendar polni elana po zajtrku odrinemo proti koči. Tempo primeren, vreme tudi kar, pričakovanja pa velika. Hodimo po ledeniku in vreme iz minute v minuto postaja bolj napeto. Kmalu nas zajame kar pošteno sneženje in vse skupaj postane bolj zanimivo. Ledenik je za nami, sledi le še plezalni del poti do Gonelle. Vse skupaj nas je težaven dostop kar presenetil. Vmes je Žiga sprobal celo zaustavljanje s cepinom…ni bilo heca. Vsi prezebli prispemo do koče, kjer nas takoj pričaka sitna in negostoljubna oskrbnica.
Zajtrk opolnoči…
Na koči sledi večerja in klepet ob polnoči pa že zajtrk. Norišnica!!! Da o tem da je oskrbnica svojo sitnobo samo še stopnjevala ne govorim. Okrog druge ure ponoči odrinemo proti vrhu. Lažje skalno plezanje in že smo na ledeniku. Hitro se navežemo v štiri ledeniške naveze in že hitimo. V ospredju nam je varno pot skozi labirint špalten kazal švicarski vodnik (kapo dol kako je to speljal). Višinci se počasi poznajo in malo težje se že diha. Pridemo na greben, kjer pa začne iz minute v minuto bolj pihati.
Veter…
Kmalu začnem ugotavljati, da vrha verjetno danes ne bom osvojil in samo še razmišljam, kako bi čim prej ubežal temu noremu vetru. Po podatkih naj bi bilo tisti dan celo blizu 30 stopinj pod ničlo (noro). Slavc, Klara, Milan ter Blaž so bilo ves čas v ospredju. Medtem ko dve navezi v ozadju napredujeta zelo počasi. Na Dome de Gouterju (4304m) z Janezem zagledava Špelo in Iztoka, ki nameravata sestopiti. Jaz se jima takoj pridružim, medtem ko Janez vztraja da gre vsaj do zavetišča Vallot. Razmere so naredile svoje, zato sestopamo počasi in nerodno…vsaj dvakrat sem zletel v cel sneg, ker me noge niso več zdržale. Pridemo mimo koče Gouter in ugotovimo da nas čaka vratolomen sestop. In se ga kar lotimo, druge ni. Počasi napredujemo in ugotavljamo kje je peterica ekipe, ki se je odločila da bo šla na vrh. Ko pridemo na snežišče nas dohiti Blaž. Pove nam da je malo pred vrhom obrnil, da pa so Slavc, Klara in Milan osvojili vrh. Za Janeza nihče ne ve kako in kaj.
Sestop…
Nadaljujemo s sestopom proti zobati železnici, ki se nenormalno vleče. Sam ugotovim, da se na levi nogi na palcu dobil rahle ozebline, zato se sestop še toliko bolj vleče. Ko prispemo do zobate se takoj pozanimamo, kje so ostali. Počakamo Klaro, Slavca in Milana medtem ko ugotovimo da je Janez šele začel sestop od koče Gouter. Odločimo se da ga počakamo v Les Houjes (malo stran od Chamonixa). Ker je zamudil priložnost da bi prišel dol z gondolo mora z zobato železnico iti do podna, od tam pa se znajti sam…ker smo mi medtem že odšli proti Val Venyju skozi tunel Mont Blanc z taksijem. Pove nam da se bo znašel sam in da je bil na vrhu in vsi se sprijaznemo da mu ne moremo pomagati. Ko prispemo v kamp vsi uničeni nam po glavi hodi kje je sedaj Janez in ali mu bo uspelo priti še pred temo v kamp. Njega pa žal ni in ni od nikjer. Okrog pol 11 ure vsi utrujeni se odpravimo spat. Naslednje jutro pa prav prijetno presenečenje, Janez nas zbudi s svojim glasom že malo pred 8. uro.
Epilog…
Vsi zadovoljni da se je vse lepo končalo, da smo vsi celi in zdravi ter polni novih izkušenj in doživetij, gledamo v gore okrog nas in ugotavljamo kaj vse je tukaj še za splezat. Po zajtrku in nekaj skupinskih slik se poslovimo od zelo prijaznih oskrbnikov kampa ter skočimo še v Courmayer natočit gorimo ter hitro proti domu. Pot hitro mineva in vsi se iz minute v minuto zavedamo da bo te odprave, ki jo ne bomo nikdar pozabili kmalu konec. Mraz, veter, oskrbnica, Janez in njegovo veselje do govora, prijazna oskrbnika kampa, ter ne nazadnje sama veličina Mont Blanca je le nekaj utrinkov, ki jih nihče od nas ne bo nikdar pozabil. Avanturo zaključimo ob hrani v Kozucu v Tržiču. Hvala vsem, ki ste bili na mini odpravi, bilo je nepozabno. Upam da bom lahko še večkrat del podobnih zgodb.
Žiga Blatnik
Kljub neosvojenemu vrhu mi je bila celotna tura super izkušnja. Tudi na Dome du Gouter je bil čudovit razgled in super občutek je stati tako visoko. Bolj kot sam vzpon (ko se še veseliš vrha), se vleče sestop in neverjetno je, kakšna množica ljudi se s francoske strani vzpenja na goro. Družba je bila odlična in zato mi bo tura ostala v zelo lepem spominu.
Špela
Z odlično ekipo na odličnem vrhu. In še posebna zahvala organizatorjem in AO Tržič, da sem bila lahko del vaše ekipe na tej odlični turi Vrh smo osvojili iz Italijanske strani (Courmayer), ki velja za enega daljših in zahtevnejših pristopov na vrh. Vzpon je oteževalo še veliko novo zapadlega snega, nizke temperature in močan veter. Moje čestitke vsem članom ekipe!
Klara
