Današnje sneženje me je opomnilo, da sem dolžan še napisati kako smo se imeli v Gruziji. Pred nekaj dnevi smo se dobili pri meni v »Šupi« vsi udeleženci in pregledali slike in podoživeli lepe spomine. Moram priznati, da smo se kar do dobra nasmejali, saj je bila druščina res prava.
Na pot smo odrinili 26.1. s kombijem do Budimpešte od tam pa z letalom v Kutaisi – drugo največje mesto v Gruziji. Sledila je več urna vožnja v gorsko pokrajino Svaneti do mesta Mestia kjer smo bili nastanjeni. Mesto je prijetno, turizem v razvoju, lokalov dovolj, turistov pa ravno za pokušino. Še isti dan popoldan odidemo na smučišče nad mestom da si ogledamo terene. Že tam čutoviti razgledi na Užbo 4710 m , Škara 5203 m in Tetnuldi 4858 m. Visoki hribi so od mesta nastanitve kar precej odmaknjeni , tako da za vzpon nanje rabiš vsaj dva dneva in dobre razmere seveda.
Naslednji dan je sledilo kar močno sneženje tako da je zapadlo nekje od 20-30 cm snega. To je pomenilo da kam višje ne bomo mogli smo pa imeli zato idealne razmere za osvajanje in smučanje iz okoliških tritisočakov. Dobili smo tudi svojega lokalnega vodnika, ki nam je pokazal kje je najboljša smuka. Na žalost je kaj kmalu spoznal s kom ima opravka, in od takrat naprej zanj ni bilo počitka.
Vmes smo odpotovali za dva dni v cca 40 km oddaljen kraj baje najvišjo stalno naseljeno vas Usghuli 2200 m. Že sama vožnja do tja je bila prava avantura po slabo spluženih cestah , čez podrto hišo ki je ponoči padla na cesto, čez plaz ki je v soteski zasul cesto… Tam smo zares uživali v prvinski vasici pri domačinih, smučali nedotaknjen pršič, uživali v razgledu na res krasne gore Kavkaza.
Po vrnitvi v Mestijo je zvečer sledilo spoznavanje mesta lokalov z pristno glasbo, vinom, čača (to je šnops)…
Hodili smo se tudi po dolini ki pripelje do Leila peaka 4100 m, vendar smo vzpon zaradi obilice snega zaključili na grebenu, in odsmučali cca 1500 vm v dolino. Zadnji dan smo odšli na dokaj novo in moderno smučišče pod goro Tetnuldi in se po koluarju odpravili na sedlo nad njim. Trije smo se povzpeli še na sosednji vrh kar je bila tudi najvišja dosežena višina nekje 3400m. Smučali smo zopet daleč v sosednjo dolino kamor nas je prišel iskat šofer.
Sledila je zopet burna vožnja do Mestije, tokrat zardi prehitre in obilne rehidracije z lokalnim pivom. Tam še kosilo, hitro pakiranje in odhod proti domu.
Udeleženci odpravice:
Janez in Marija Primožič, Martin in Blaž Belhar, Milan Meglič, vsi AO Tržič in pridruženi član Peter Ulčnik.
Odpravica v oganizaciji Lifetreka. ( pohvalno)
V sedmih dneh smo imeli drugi dan sneženje, ostalo vse krasno vreme in idealne razmere. Vsak dan smo opravili lepo turo in odlično smučali.
Najbolj vesel je bil naš lokolni vodnik Georgy, ko smo šli domov !!!
Vodja odpravice : Milan Meglič
