Lepo in stabilno vreme zadnji vikend v marcu ter impulzi z medmrežja so bili povod za omenjeno smučarsko – plezalno kombinacijo v Dolomitih.
Prva želja je bil kuloar Holzer v steni Piz Pordoi. Možnost vzpona na vrh z gondolo sva takoj izločila, ker smo alpinisti in ne freeriderji. Principi imajo svojo ceno, kar je pomenilo dve uri in pol vzpona na vrh, prednost pa kontrola razmer v kuloarju. Kljub malo snega so bile razmere v zavetju severo-zahoda dokaj dobre. V kuloarju sta bila dva “detajla”. Vstop v strmejši, zgornji del in spust prek krajšega ledenega slapu. Z nekaj akrobatskih spretnosti sva prismučala do avta, ob cesti na Passo Sella. S soncem obsijan Piz Ciavazes je bil naslednji izziv. Odločiva se za lažjo smer in splezava Via Schubert (6-, 240 m). Na sestopu je bilo še nekaj snega, ampak ni bilo pretiranih težav.
V nedeljo, 31.3.2019, začneva na Passo Pordoi in se po kuloarju Joel (300m, do 45°) vzpneva na Punta de Joel (2945m). Razmere so bile zaradi južne ekspozicije precej slabe. Na najožjem delu, kjer širina ne presega petih metrov, je bilo nekaj vodnega ledu. V upanju, da bo sneg malo popustil, podaljšava turo do vrha Piz Boe (3152 m) in odsmučava po južnih pobočjih nazaj do vstopa v kuloar. V zgornjem delu je sneg res popustil, nižje pa smučanje ni bilo ravno idealno. Šlo je brez vrvi, jasno pa je bil narejen kakšen zavoj manj. Po zadnjih jezikih snega se nekako prebijeva do prelaza in zaključiva smučanje tik ob postaji gondole.
Zadnje dejanje je bil še vzpon po krajši, nekaj manj kot 200 m visoki smeri Tissi v Prvem stolpu Sella. Klasika nudi lepo in strmo plezanje pete in šeste stopnje (5+, 6-), pa še sestop je bil nekoliko krajši kot dan prej. S časovne distance pa lahko samo občudujem mojstre, ki so te smeri prosto plezali pred skoraj 70 leti, sploh z opremo, ki je za današnje razmere nepredstavljiva.
Kombinacija smučanja in plezanja ter prehod iz enega načina v drugega je bil zanimiv, vikend pa avanturistično zapolnjen.
Smučala in plezala: Slavc in Maja
fotografije: Slavc
