Bi šlo prejšnjo soboto s Tomažem in Davidom tudi naprej po Teranovi smeri v Dolgem hrbtu, če se nam pri dolgem čakanju, da se predhodniki premaknejo, z vrha prve velike votline ne bi odlomila čez 100 kg težka skalna plošča in treščila nekaj cm od nas, točno tja kjer smo stali še pred nekaj trenutki. Še dobro, da s kotičkom očesa opazimo temno senco. Paziii! Odskočimo vstran. Uf, za las je šlo. Slabo znamenje!
Kakšnih 15 ljudi je pred nami. Izgleda, da so se na ta dan vsi odpravili plezat Teranovo. Zgoraj izgleda ledeno, razmere pa so tudi vedno bolj južne. Na vrsto bi morali čakati vsaj še kakšno uro. Smer bo že počakala, gremo mi raje kam drugam.
Malo se menimo z ekipo pred nami, ki se je tudi obrnila. Ajde, gremo skozi Žrelo do Koče na Ledinah in se potem odločimo. Pri koči odložimo nekaj opreme in pogledamo naokrog. Ledinski vrh bo čisto dober cilj. Verjetno to zimo gor ni bilo še nobenega. Opazimo nekaj turnih smučarjev, ki jo mahajo proti Jezerskemu sedlu. Lepa tura, bo enkrat za pogledat. Skozi Žrelo malo poplezaš, potem pa imaš lep in nedotaknjen teren.
Pot se nam udira, gazimo in porabljamo mnogo več energije. Nekaj časa gremo po sledi turnega smučarja, nato obrnemo na zahodni greben in še 200 višincev naprej do vrha. Po izpostavljenih delih gremo z razmikom, da ne bi česa sprožili. Sneg je vzdržal. Lepo je tukaj gor.
V dolino se vleče, nekaj abzajla, tudi čez Žrelo. Nižje izkoristimo pobočje za dričanje in ustavljanje s cepinom. Prispemo, ko se že večeri, kar izmučeni. Sledi obvezna analiza, tri piva prosim. In kaj bomo jedli? Imajo že pripravljena rebrca s kruhovim nadevom in tenstan krompir. Kok je to dobr!
