Letošnji kolesarski pogon v Bosno je bil že tretji po vrsti. Tako rekoč postaja tradicionalen in neverjetne zgodbice o doživetjih in kolesarskih podvigih polnijo domišljijo in povečujejo zanimanje tistih, ki se še niso odločili iti z nami. Nabralo se nas je kar 20 kolesarjev, cilj pa Fojnica.
Vsi udeleženci smo bili AO-jevci, nekateri člani tržiškega alpinističnega odseka, drugi pa adrenalinski odvisniki. Naslednja delitev je bila na kolesarje in kolesarke, tretja pa na voznike trdakov, fullyev in spustaše… Pestra družba skratka.
Po dolgotrajni predpripravi in organizaciji Janeza Nunarja in nekaj njegovih zvestih pomočnikov je napočil dan odhoda. Konvoj dveh kombijev s prikolicami in štabno vozilo s Štefetom na čelu je krenil proti Bosni v četrtek malo po poldnevu. V poznih večernih urah se vozimo mimo Jajca, proti Travniku, Vitezu… Do Fojnice, ki je malo mesto v centralni Bosni, smo prišli že skoraj v petek. Do cilja, planine Vranica ob Prokoškem jezeru (1660m), nas je čakala še debela ura ura strmega in luknjastega makadama. Na planini smo komaj našli pravo pot do koče, megla pa je bila še bolj gosta kot pri palčku Smuku, ki jo je pri ribniku Brbotalniku rezal z nožem.
Naslednje jutro
Zbudili smo se v mrzlo in megleno jutro. Logika je odpovedala in namesto v breg smo se spustili v 1000m nižjo in 23 km oddaljeno Fojnico. Po okrepčilu je sledil še vzpon nazaj po isti poti. Ko smo se počasi nakapljali nazaj na planino, se je uredilo tudi vreme in popoldne smo preživeli s prostočasnimi dejavnostmi – fotografiranje, joge vseh vrst, sprehodi in raziskovanje okolice. Ta del Bosne je znan tudi kot Bosanska Švica, saj pokrajina z granitnimi kameninami, jezerom in površinskimi potoki precej spominja na čokoladarje pod Alpami. Druga zanimivost je pojem Ničija zemlja. Ne gre za film, ki je dobil oskarja, ampak za pravni pojem, ki je pri nas poznan kot javno dobro. Po domače, vse je naše in to vodi v anarhijo pri gradnji koč. Nekako ohranjajo vsaj podoben videz gradnje, ampak kljub temu so pokrajino kar degradirali. Na širšem območju je tudi kar nekaj zlatonosnih potokov in rudnikov srebra. Področje ima tudi pestro floro in favno, jezero se odlikuje z endemsko vrsto triton, naravna redkost iz vrste repatih vodozemcev, ki je na listi zaščitenih vrst od leta 1954. Po drugi strani pa žal domačini še vedno nimajo odnosa do smeti, pločevinke s kozorogom so najpogostejši spremljjevalec ob cestah, smetišča ob jezeru žal pogosta. Očistimo Bosno v enem dnevu bi bil “mission imposible”.
Sobotno jutro
Tokrat pa v breg, kot se spodobi. Do sedla na višini nekaj čez 1900m smo se že pošteno ogreli, nato pa smo sledili izohipsi, mimo Sarajevskih vrat, pod Nadkrstcem (2110 m) do planinskega doma Rosinj. Po krepki »desetki« sarajevskih čevapov in nekaj pivih smo se razdelili. Ženski del se je vrnil nazaj na planino Vranica po isti poti, gorci so se povspeli na Nadkrstac in prečili greben do sedla in se spustili nazaj na planino. Ena ekipa pa se je spustila v Gornji Vakuf in se preko Sebešićev povzpela nazaj na planino (vsega skupaj 55 km). Po popoldanski siesti smo spet raziskovali okolico, se povzpeli na bližnji greben nad jezerom in lovili zadnjo svetlobo za slikanje. Nekateri pa so ga pošteno zastavili in kot sem že nekoč zapisal: dokazovali so se v drugih vrlinah in spet je za nekatere jutro prišlo prekmalu.
Zadnje jutro
Potrebno je bilo precej odločnosti, da smo ekipo pognali v tek. Nekaterim je bilo kolesarjenja zadosti, drugi so izbrali lažje poti, nekateri so pravo pot zgrešili. Ta pravi AO-jevci pa smo se povzpeli na greben Stražice (1806m) pod Treskavico (2020m), od koder smo se v vratolomnem spustu po planinski poti in gozdnih cestah spustili do vasi Tovarište in naprej po cesti v Fojnico. Sledila je še logistika nakladanja koles, zadnje Sarajevsko in odhod proti domu.
Dan potem
Tretji kolesarski trip v Bosni je uspel. Tako in drugače. Spletla so se nova prijateljstva, mogoče še kaj več, kdo bi vedel….Poleg športne komponente se v tej deželi na Balkanu vedno tudi zavemo, kakšno je naše življenje,ki je polno naglice, nestrpnosti in odtujenosti. Zato, ker so tam res prijazni ljudje, ki še živijo počasi, se radi vračamo in upam, da gremo »bajkat« v Bosno tudi drugo leto. Sicer pa smo se zmenili, da ne bomo lovili lajkov po družbenih omrežjih in bomo naše vtise predestavili na tradicionalnem zaključku ali kakšnem predavanju v okviru PD Tržič, ki je tudi finančno podprl našo ekspedicijo.
Besedilo: Slavc
Foto: arhiv AO Tržič
