V lepem sobotnem zimskem večeru, 15. decembra 2007, je bil zelo uspešno izveden sprejem pripravnikov za alpiniste, tečajniške generacije 2006/2007. Verjemite, da smo bili slednji tega zelo veseli in ponosni, čeprav obrazne poteze na zgornji sliki (furuseth, badžo, george, aleš, matej, jošt, grabn, mato ter spredaj sedeča vizo in janez) morda tega ne kažejo povsem. Razlog za kisel nasmeh je seveda razbolela koža na zadnji plati vsakega izmed nas (au, še zdej komej sedim!).
Zbrali smo se v koči na Kalu, ki nas je po principu “alles exclusive” pričakala s toplim vzdušjem, neomejeno zalogo vitaminskih napitkov (prevladovali so tisti v steklenicah zelene barve) in resnično okusnim pasuljem, ki se je cmaril zunaj v kotlu. Dober začetek je obetal dobro zabavo, ki pa to v nadaljevanu ni postala iz banalnega vzroka: bolj slabe udeležbe. Internet se ni izkazal kot učinkovita metoda obveščanja, mi, otroci moderne tehnologije, pa smo v obilici dela s pripavami naivno pozabili na dodatno vabljenje od ust do ust, za kar nam je bilo takoj iskreno žal. No, peščica “starejših” alpinistov si kajpada ni mogla privoščiti, da bi izgledalo kot da bomo “mi krstili njih”, zato so zadobervečer pričeli s prikritim vendar vztrajnim serviranjem informacij, kako so jih ti in ti pripravniki “fasali” na tem in tem krstu. Odkrito povem, da je šel zato pasulj kar malo težje po grlu.
Da jih bomo zares pošteno fasali tudi mi, je bilo jasno takoj ko je prvi izmed nas prišel “na vroči stol”. Vsak je najprej dobil eno čez rit kar tako, ker je pač treba in se spodobi, drugo si dobil ker si poprej za mizo ob zaukazani tišini bleknil kakšno neumno, tretjo si dobil zato ker je tisti trenutek nekdo za mizo bleknil kakšno neumno, četrto si dobil ker nisi znal odgovoriti na izrecno tebi postavljeno vprašanje komisije, peto si dobil ker si preko leta storil takšen in takšen greh, in tako naprej in tako naprej. Nekdo jih je dobil čez rit zato ker je nekoč plezal sam, drugi jih je dobil zato, ker, ne boste verjeli, ni nikdar plezal sam. Skratka dobili smo jih dovolj, kak pameten razlog se je pa že sproti našel. Skoraj bi mimogrede eno dobil tudi oskrbnik koče, ki je nekomu dobronamerno poskušal prišepetati odgovor, ki pa je bil na njegovo začudenje napačen. No pa je namesto tega rajši zadaj spil kakšnega (pre)več.
Novi pripravniki smo v znak pripadnosti prejeli klin, obešen na prusik (mimogrede, če je kdo nekje pri koči na kofcah (dolga zgodba…) slučajno našel črn, nov klin, obešen na pol metra dolg prusik oranžne barve, zvezan na osmico, se priporočam .. dobro da je komisija možnost izgube modro predvidela in mi je ostal še rezerven), v poduk pa dve ali tri tople besede, o tem, naj bomo pridni in naj bomo dejavni. In naj nam ne bo nerodno, ker zdaj “smo noter”, če sem prav razumel.
Večer se je nadaljeval v sproščenih tonih, prav nič nam ni bilo hudega, jutro pa smo skoraj evforično zaključili s čisto pravo nočno zimsko skupno turo na Kofce. V ledenem metežu, soju crkujoče čelke, ubijalskem tempu mularije na čelu kolone, čudni “teži” v želodcu ter čustvenem monologu o neizkoriščenem turističnem potencialu določenih tržiških planinskih postojank in drugih tovrstnih objektov, se mi je nekako uspelo prebiti “gor”. Dol je šlo precej samo od sebe, čelka je crknila prav takrat kot moje navdušenje, torej točno na parkirišču pri avtomobilu. Škoda da smo se dol gredoč kar malo porazgubili, lahko bi še kakšno pametno rekli.
Jo bomo pa drugič, zagotovo jo bomo!
