NŠG, Spominska smer Srečka Rihterja, VI-/V+, 300 m

Danes bom pa poskusila biti kratka, za vse tiste, ki prebirate moje akrobacije po stenah, pa se vam ne ljubi brati  😀 

Ko si ti zjutraj ne da vstati, je Vršič Klic v sili. Smer že nekaj časa gledana, pa še nisem zbrala poguma zanjo.

In končno sva šla. Že v prvem raztežaju mi ni bilo jasno, zakaj Seba pleza precej počasneje, kot sem vajena, no pa sem kmalu dojela. Vstopna štirica ti da vedeti, da smer ne bo ravno najlažja. Vse raztežaje so nama popestrili in dodatno otežili mokri kamini in namočena skala.

Pa vseeno, ker sva velika optimista, sva upala, da bo naslednji raztežaj sigurno suh. No, tega nisva dočakala. Po kaminu ocenjenemu VI-, sva si rekla, da sva ven iz težkega dela smeri, nakar stojiva pod platastim kaminom, brez možnosti varovanja, po vrhu pa še mahastim in mokrim. Jaz sem kar nekaj časa stala pod vstopom in dejansko nisem vedela, kaj naj sama s sabo 🙄 . Potem pa sem si rekla, dej Barbi, spravi nekaj iz sebe, noge narazen, pa ruši steno, ja tolk sem plezalke potiskala ob gladko plato, da ne vem če se ni kamin razširil 😀 . Ko se je le ta končno malo zožal, sem svojo zadnjo plat lahko naslonila na desno stran kamina, noge pa na levo in sem se nekako prisvaljkala do štanta. Najbrž je zgledalo hecno in nerodno, vzdihljaji so bili napornim manevrom primerni 🙂

Tukaj nisem več sigurna ali je ta petica detajl ali spodnji kamin.

Dokler ne prideva do zadnjega raztežaja, ocenjenega IV in sva pripravljena na lažji del smeri, nakar obstanem in gledam tisto namočeno skalo in iščem lahke prehode, upam na šalce, ki pa so vse čudno obrnjene navzdol 🙂 . No, tudi ta ni bila lahka  😀

V glavnem, a sem rekla, da bom kratka, no, očitno ne znam biti 🙂

Pa da vseeno zaključim, smer je lepa, skala dobra, sploh v spodnjem delu smeri, kjer so za varovanje zelo koristni metulji.

V smeri sva namenoma pustila en klin, ker sva bila sklepčna, da je v tistem delu zelo potreben, še posebej, kadar je skala namočena.

Plezala sva 3 ure 50 minut, previdno in počasi.

Še podnevi sva zlezla iz smeri na vrh NŠGja, kjer naju je čakal samo še polurni sestop do vozila.

Pošteno sva se nadelala in sorazmerno garanju, je bil na koncu velik nasmeh na obrazu.

Previous Post

Herlec-Kočevar v Šitah

Next Post

Alpinistična in gorniška šola 2020/21

Dodaj odgovor