Petek, zadnji dan dopusta, ki ga želim izkoristi v gorah.
Logarska ima baje odlične razmere, zato se s Sebom (AO Rašica) odločiva, da osvojiva Ojstrico po Smeri Debelakove.
Zavedala sem se, da bo tura zahtevna, vredna vsega spoštovanja. Veliko dostopa, smer dolga 510 m in dolg sestop čez Škarje. Na parkiranem prostoru pred Domom planincev, srečava še 3 pohodnike, z dvema od njih smo lani lezli 24 urni maraton na Kroficko. Pošalila sem se, da danes ne bomo lezli iste smeri, ker ne želim ponoviti lanske ture. Hitro so povedali, da nimajo istih planov, kot midva, gremo pa lahko pol poti skupaj, ker gredo v vzhodno grapo. In smo šli.
Spodnji del najine smeri smo začeli v Vzhodni grapi, nekje na polovici pa smo se ločili. Midva sva nadaljevala po smeri Debelakove oni pa po vzhodni ven. Sama smer nam ponuja odlično plezarijo in dva resnejša raztežaja, kjer se srečamo tudi z lednim plezanjem. Varovala sva se na cepine v kombinaciji z lednim vijakom, na enem štantu najdemo celo odličen klin, katerega je notri pustil predhodnik. Razmere včeraj so bile odlične in nobene naveze ni bilo v smeri. Iz smeri izstopiš kakih 50 m pod vrhom Ojstrice, tako da potrebuješ še približno 10 minut in stojiš na vrhu, kjer takoj zagledaš markirano pot za sestop. Sestop čez Škarje je trajal 3 ure in pol in ja, bila sem prijetno utrujena.
Skratka, splačalo se je. Logarska dolina je v zimskem času še posebej čarobna.
