Paklenica je doživetje

Če to ne bi bilo res, si ne bi vsakokrat ko jo zapuščamo, zaželeli čimprejšnjega povratka ampak bi rekli: DOST JE. Nekateri prvič, nekateri nekaj zadnjih let, drugi že vrsto let, prihajamo v Paklenico. A se vračamo z veseljem. Zaradi takšnih in drugačnih plezalskih ciljev, glede na sposobnosti, primerne svojim letom, prestanim boleznim in poškodbam primerno.

Toda Jure pravi da Pakla ni smo plezanje, ampak dogodivščina, za vsakega drugačna. Plezalska, kopalna, kulinarična, vesela, predvsem pa družabna. Zadnji podaljšani vikend smo preživeli v dobri družbi. Sicer malo okrnjeni tržiški skupinici predvsem ”ta starih” se je pridružil še Noč z ”družino” a brez Kralja seveda niso mogli.

Člani AO Tržič smo od četrtka 12. oktobra do nedelje 15. oktobra uživali v lepem vremenu in stenah Paklenice. Preplezali smo kar nekaj smeri. Predvsem pa smo uživali. Vsakodnevnemu plezanju se je tokrat priključilo še kopanje v morju.

Vsak je nabral nekaj novih vtisov v dobri veseli družbi, dobro podprti z dobrotami izpod Matijeve in Robijeve kuhalnice. Janez je poskrbel, da je bil kostanj dobro pečen, Jure je z Pehtrančkom nekaterim pričaral spomine na potico. O Marijinih piškotih pa tudi ni nobenega dvoma saj je najmlajši mucek dobil take s svojim imenom. A kljub obilici dobrot, nekaterim še vedno najbolj paše Hummus iz Hofra.

Ko ob strani opazuješ obiskovalce parka, ki prvič vidijo ”frikote” in ostale plezalce, občudujejo v soncu ožarjene strme stene kanjona, ne vedo, da je bil tak obisk pred več kot štiridesetimi leti precej drugačen. Takratno kampiranje v Aniča luki in prihod z avtobusom, nato pa peš v kanjon, je samo še lep spomin na številne prigode.

Danes sta v kanjonu urejena trgovinica in bife, odprti so prostori nekdanjega bunkerja v okolici je nekaj pohodnih poti. Predvsem pa je veliko plezalnih smeri.Petru se je poleg vsega prijetnega najbolj vtisnila v spomin izjava mladega domačega plezalca s katerim smo malo pokramljali na vrhu ene izmed smeri. Debata je nanesla na čas Petrovega prvega obiska teh krajev leta 1971. In mladenič je odgovoril: ”Tada se rodio moj tata”. To je bilo smeha!!

V takih trenutkih smo se nekateri zavedli, da je res že zelo daleč čas naših prvih obiskov Paklenice, a še vedno z veseljem pridemo. In ob povratku domov smo se zopet pogovarjali, kdaj gremo naslednjič zato drži kot pribito: Paklenica ni samo dogodivščina ampak kot pravijo mladi PAKLA JE ZAKON!

Preplezane smeri: