Jesenski Dolomiti

Oktober nas je končno, po deževnem septembru, razvedril z “babjim poletjem”. Le-tega so nekateri naši člani izkoristili za plezanje v Paklenici, spet drugi pa smo se raje odločili, da izkoristimo super lepo vreme, ter kar malo pretople temperature za ta čas, za plezanje v Dolomitih.

Ker smo že sredi meseca oktobra je bila izbira ciljev nekoliko omejena ter usmerjena v južne oz. jugovzhodne stene. Za prvi cilj smo izbrali skupino Moiazza, južno sosedo bolj znane Civette. Moiazza leži v provinci Belluno, spada med zoldske dolomite (Dolomiti di Zoldo) in s svojo dokaj nizko nadmorsko višino ter dolgo južno steno kar vabi na prijetno jesensko plezanje v odlični skali. Sama stena nam ponuja ogromno plezalnih smeri, zato se je cilj izkazal kot odlična odločitev.

Prvi dan smo se iz prelaza Duran odpravili proti bližnji desni strani stene, natančneje v stolp Jolanda (torre Jolanda) ter splezali po dve smeri na navezo. Seveda sva mlajša naveza že popolnoma uigrana kar se tiče odkrivanja novih prehodov in “zakaditi” se v malce težje previse kot je sploh potrebno nama sploh ni tuje. Nauk dneva: če so smeri stare klasike, sigurno ni v njem svedrovcev, sploh pa ne toliko kot sva jih vpela midva.

Drugi dan smo prav tako štartali iz istoimenskega prelaza, vendar smo se odločili, da se obrnemo bolj proti, plezalno najlepšem, zahodnem delu stene. Ker se napake ne dogajajo le “zelencem”, tudi stari mački sem ter tja spregledajo kakšno… malenkost :). Pri planinski koči Carestiato (Rifugio Carestiato) starejša naveza ugotovi, da je njuna smer v popolnoma sončni legi. Ker s seboj nismo vzeli vodnička se Milan odloči, da odhiti nazaj do avta ter se z vodničkom vrne pod steno, kjer ga je čakal Čopk. Mlajša naveza je tokrat z odliko opravila svoje delo, izbrana sta bila dva cilja, da v vsakršnem primeru nebi šlo nič narobe, zato pri vstopu zaradi počasne trojne naveze izbereva cilj B in se zapodiva po črnem “štrajfnu” za malenkost hitrejši (beri: vlekla sta se kot polža) navezo južnotirolskega para. Na vrhu smeri se zopet dobimo in po ferati Constantini sestopimo nazaj na prelaz.

Za tretji dan se odločimo, da se zapeljemo nekoliko bližje domu, zato prespimo na prelazu Giau, ki seveda nikoli ne razočara s svojimi razgledi na bližnje vrhove. Zjutraj se sprehodimo proti sedlu Giau (Forcella Giau) ter nadaljujemo proti stolpoma Bastione del Mondeval IV. in V. v skupi Lastoni di Formin. Mlajšo navezo tokrat od plezanja odvrne podrti prvi in poldrugi raztežaj, ki je posledica podora iz lanskega leta, verjetno pa tudi že utrujenost od preplezanih smeri, medtem ko starejša uživa v njima najlepši smeri tokratnega obiska dolomitov.

V dolomitih smo uživali: Slavko Frantar – Čopk, Milan Meglič, Klara Meglič in Jernej Kuhar

Preplezane smeri po navezah;

Čopk in Milan:
1.dan
Torre Jolanda – Via del Topo IV+, 300m
Torre Jolanda – Super-Soro V, 300m
2.dan
Pala del Belia – Via Penasa-Lise IV, 450m
3.dan
Bastione del Mondeval – Schwarze Platte III-IV, 170m
Klara in Jernej:
1.dan
Torre Jolanda – Super-Soro V, 300m
Torre Jolanda – Via del Topo IV+, 300m
2.dan
Pala delle Masenade – Colatoio Bonetti (Riga Nera) VI-, 300m

 

Fotografije: Udeleženci

 

Previous Post

V Rušici

Next Post

Paklenica je doživetje

Dodaj odgovor