Lepo jesensko vreme in topli dnevi so nas zvabili nazaj v stene. Rušica ima na JV obrnjeno ostenje in na splošno velja mnenje, da v njej ni prav lahkih smeri.
Še v soju čelnih svetilk se vzpenjamo skozi gozd in zaradi nove vlake zgrešimo odcep na pot, ki vodi Pod srce. Janez nekaj benti čez zgodnjo uro, ampak s pomočjo satelitov in nekaj lomastenja po gozdu kmalu najdemo pravo pot. Pod Špikom, kjer se macesni odevajo v rumeno barvo, je prav romantično. Mi pa se podamo mimo bivaka naprej proti steni Rušice.
Imamo isti vstop, Beno in Matic se lotita Kuštraste, midva z Janezom pa Lijaka. Po treh raztežajih smo spet skupaj, vsak s svojo zgodbo. Plezanje je napeto, skala dobra, varovanje pa skromno. Nato se naše smeri spet ločijo. Midva z Janezom s cmokom v grlu prečiva pod žlebove v vršnem delu stene. “A tle gor ? Dej nehej, to ne more biti to, a misliš da se da …? “. Počasi zarineva navzgor po žlebu, ki bi bil v ponos vsaki smeri v Paklenici. Samo tole je bolj Gorenjska varianta glede varovanja, v raztežaju šestice je tičalo pet klinov, kaj več itak ni mogoče varovati. Na robu stene si oddahneva, sledi še raztežaj Š3 po ruševju in na vrhu smo spet vsi skupaj. Odločimo se za spuste kar po Kuštrasti, z nekaj pripetljaji smo vsi srečno prišli pod steno.
Skoraj dogodek: Bi ga najraje zamolčal, ampak mi je bilo v poduk in previdnost za prihodnje. Pri tretjem spustu sva vpela vrv za spust v že zabito sidrišče oz. klin, ki je bil del sidrišča, povezan s pomožno vrvico. Dodatno ga nisva preverjala, saj je bil videti v redu. Na stojišču sva bila skupaj s še eno navezo. Po nekaj metrih se je klin izpulil, jaz pa pristal na polički tik nad prepadom. Ker ni bilo dodatnega sunka, smo imeli srečo, da ni prišlo do veriženja sile na ostale kline. Hitro smo popravili in ojačali sidrišče, v bodoče pa bom redno pregledoval kline in rajši še kakšnega zabil, samo da bo varno.
Kljub vsemu smo preživeli lep plezalski dan in v Rušico se zagotovo še vrnemo !
Besedilo: Slavc
Fotografije: Janez Ambrož, Beno Vidmar, Slavc
