Dnevi so vedno toplejši, sneg se približno tali, v južnih stenah sigurno najdeva kakšno smer, ki ne bo pretežka, ne predolga, nekaj nedeljskega. No, moje pobožne želje, če je smer lahka, si narediva detajl ture pri sestopu, tudi tokrat je bilo tako.
Dostop simpl, Jermanca, luksuz zadnji parking, hoja po gozdičku, sonce naju prijetno žge. Po kaki uri res počasne hoje, končno ugledava steno in locirava smer v njej. Smer je jasno vidna, mogoče tudi zato, ker jo je Seba že 1x falil, (Sebči mogla sem 😆 ) Višje v smeri vidiva eno navezo, to je pa to.
S poti se usmeriva levo proti steni, nekaj lažjega poplezavanja do vstopa v smer, ki je v spodnjem delu na par mestih še malo namočena.
Smer je sama po sebi kar lepa, skala presenetljivo dobra. V smeri je nekaj lažjih delov, zaradi katerih kar hitro premagaš 350 m smeri. Kar se tiče orientacije, nama se ne zdi zahtevna, je pa v smeri ravno prav klinov, da praktično nisva potrebovala ničesar drugega za varovanje. Uporabila sva par metuljev, pa še to bolj zato, da sva usmerila vrv.
Pred zadnjim delov smeri zagledava svedre, ki pripadajo smeri Cinca Marinca, glasno sem si želela, da narediva nekaj spustov po vrvi in bi bila pod steno, no pa tega seveda ne narediva, ker bova raziskala sestop. Veva za dve varianti, ene ne poznava, za drugo pa ne veva pa, koliko snega je še na poti proti Kamniškem sedlu. Ja nič, greva pogledat. Bolečih 300 vm navzgor po strmih travah in žgočem soncu. Ok, to je najtežji del današnje ture. Sestop na gor J Ko prideva na sedelca, vidiva, da je snega je na enih delih še kar nekaj. Z vrha si ugledava pot, kako se mu najlažje izogneva, kjer pa ne bo možno, pa pripraviva vse za spust po vrvi. Snegu se uspešno izmikava do Wisiakove grape, kjer naju čaka borovec, na katerega narediva prvi spust, naslednji štant je bil že pripravljen, potem pa naju čaka še tretji spust po vrvi in stojiva na vstopu v Wisiakovo grapo. Malo sva si začinila sestop, pa vendar, kot sem rekla na začetku, moje pobožne želje, da bo končno nekaj krajšega in lažjega.
Po nekaj manj kot 10 urah, hoje, plezanja, iskanja prehodov, abzajlanja, se prijetno utrujena sesedeva pred avto, ki naju je čakal v prijetni senci. No, on je utrujen od sonca, jaz od hoje.
Smer, ki jo je fino splezati, zaradi katere se vrneš v kako sosednjo smer, samo prej naštudiraš drugo varianto sestopa na Planjavske zelenice.
Še en krasen dan. Še ena zgodba.
