Včasih se preprosto vse dobro izide.
V soboto sva se z Benotom pridružila Slavcu in Perotu, ter tako “izkoristila” prevoz v Logarsko dolino. Plan vseh je bila Direktna smer v Štajerski Rinki, vendar sva se midva iz neznanega razloga (verjetno, ker se nama je zdelo, da se bomo preveč gužval) zadnji trenutek odločila za smer Modec – Režek. Itak dva mladca, ki se nisva povsem zavedala v kaj se spuščava, kljub predhodnim opozorilom o krušljivi skali.
Že na samem vstopu v smer sva lahko le nemo opazovala in poslušala kamnite predmete, ki so nekje iz vrha švigali, eni bolj oddaljeno drugi malce bližje, mimo naju. Prvih nekaj cugov sva se probavala navadit na podrtost, ter se tolažila, da zgoraj bo sigurno boljše – no ni blo! 🙂
Sprva je bila hitrost plezanja kar obetavna, ves čas smo bili “vštric” s kolegoma v sosednji smeri, vsaj dokler smo bili v vidnem polju. Na osrednji gredini, kjer bi lahko prečila levo ter tako izstopila iz smeri, sva vseeno nadaljevala po originalu proti vrhu, sej če sva do zdej tok krša prelezla, bova pa še telh par cugov trojke…
Po vsej verjetnosti sva tu nekoliko zgrešila smer, ter tako prišla pod previsno poč, ker jo pa zaradi nevihte, ki naju je ujela med prejšnjim cugom, žal ni uspelo preplezati. Kljuv vsem poizkusom, levo, desno, naravnost, s pomočjo tehnike (frend itak ne drži, klin k zabiješ pa raj skala popusti) je bila edina logična rešitev, da se spustiva po vrvi vsaj do gredine ter tako izstopiva.
Po 12 urah bojev s skalo, sodro, dežjem… nama končno uspe priti na greben, ter varno sestopiti do Okrešlja.
PS: Hvala GRS Celje za gostoljublje in večerjo 😉
Plezala: Beno Vidmar in Jernej Kuhar