Po celem tednu slabšega vremena sva se s prijateljem iz Ljubljanskega ferajna odločila da izkoristiva lepo nedeljo za prečenje grebena Na Možeh. Štart z Ljubelja ni bil preveč zgoden, saj je bilo na parkirišču že kar nekaj avtov, nekateri so že celo odsmučali dol, medtem ko sva se midva šele podala na Zelenico.
Do prvega moža sva prišla dokaj hitro, največja motivacija je bilo sonce, ki je sijalo na greben. Edina ovira celo pot čez greben je bil suh sneg, kjer je korak naprej pomenil dva nazaj. Do sedaj napovedano mrzlo vreme ni predstavljalo težav, dokler mi ni zamrznila matičarka pred prvim abzajlom, tako da sem jo morala segreti v rokah, da se je sploh odvila.
Abzajl iz prvega moža
Naprej sva nadaljevala previdno, saj je bil sneg res slabše kvalitete, tako da sva bila večino časa navezana, bilo je kar nekaj štrikarije, ampak se je zaradi razgleda vse splačalo.
Do konca prečenja naju je ločilo še malo grebena in en mož, na katerega se je najprej podal on in izkazal izvrstne sposobnosti toolanja, medtem ko jaz sem namesto cepinov bolj uporabljala roke. Z vrha do konca tehničnega dela je bil še rob grebena in plata po kateri moj spust sicer “ni bil najbolj eleganten”, ampak jaz sem bila vesela, da sem bila čez.
Prvotni načrt je bil sicer prečenje vse do Palca, vendar je bilo sonce že dokaj nizko na nebu tako da ostane še za drugič. Spust proti Zelenici je bil meni najbolj zabaven, suh sneg je omogočal hiter, skoraj lebdeč tek navzdol. Potem pa spet v senco in med ogromno smučarjev in sankačev, katerim sem spust kar malo zavidala. Navsezadnje pa je bila zame odlična prva tura v zimskih razmerah letos.
