Letos smo prvomajski dopust načrtovali že konec januarja. Radovljiški soplezalci iz BPTja so naju povabili zraven na Sardinijo in takoj sva bila za.
Nabralo se nas je 8: Sara, Mitja, Žiga, Jernej (vsi AO Radovljica), Teja in Andrej (AO Železničar). Na otok smo odpotovali že v petek, 24. 4. Nastanjeni smo bili v Dorgaliju, kjer nam je prijazni lastnik Enrico (tudi plezalec) svetoval, katera plezališča naj obiščemo.
Tako smo v soboto plezali pri Cala Fuili. Gre za sotesko, kjer lahko plezaš na obeh straneh, potka te v senci oleandrov pripelje do sektorja želenih težavnosti. Seveda so nekateri sektorji bolj priljubljeni in tako smo se v skoraj prazni soteski gužvali s švedskimi plezalci.
V nedeljo smo se odpravili v La Poltrono. Radovljiški kolegi so s kombinacijo večih smeri prišli do vrha stene, ostali pa smo frikali ali zlezli kakšno dvoraztežajno smer. Prevladujejo plate, grifi in stopi so luknjice.
V ponedeljek nas je iz prijetnega plezališča Buchi Arta pregnala ploha. Čeprav smo (že v dežju) optimistični prišli v plezališče (saj bo kmalu suho, gremo na sprehod) in splezali eno ali dve smeri, se je ulilo kot iz škafa in naše upanje po plezanju je splehnelo.
Že na začetku nas je Enrico opozoril, da je za torek napovedan močan veter. Svetoval nam je, da takrat plezamo v sektorju Ninna Nanna. V plezališču je tudi nekaj dvorastežajnih smeri. Čeprav je sektor dokaj zaščiten pred vetrom, smo tega vseeno dobro izkusili. Ni se prav prijetno spuščati po vrvi, ko te sunek vetra zabinglja sem in tja. Močni sunki vetra pa na morju povzročijo zanimiv pojav: veter dvigne vodne kapljice in pri tem nastanejo mavrice. Res lepo.
V sredo in četrtek smo plezali navrtane večraztežajne smeri v Surtani, v bližini Monte Odea. Potem ko smo se pol poti vozili v napačno smer in nato malo iskali pravo pot, smo le prišli do plezališča. Tam je bila že prava gužva in tako smo morali prvotne načrte spremeniti. Z Iztokom sva zavila v smer Paradiso, Sara in Žiga v sosednji Sound of Silence, ostali pa v bolj malo navrtano Il paese delle Meraviglie. Skala je odlična – pakleniška. Stena je kar pokonci, a vedno najdeš dobre grife. Smeri spotekajo blizu skupaj in tako sva na prvem štantu pristala v Sound of Silence. Sara in Žiga sta naju spustila naprej in nazaj smo skupaj abzajlali. Smer je očitno zelo popularna, saj je čez nas abzajlalo kar nekaj navez, pa tudi mi smo pri spustu na štantih čakali vzpenjajoče naveze. Kljub temu je naš spust potekal brez problema, spust ostalih štirih članov skupine pa je svoja zgodba – ne se abzajlat po tej smeri! V četrtek smo z Iztokom, Saro in Jernejem plezali smer Cervo di Piaza, Mitja in Žiga neko 6a+, vsi pa smo abzajlali po Sound of Silence, ki smo jo že poznali.
Žal si cele Sardinije nismo ogledali, smo pa plezali non stop in res dobro izkoristili dopust. V spominu bo ostala super družba, odlična skala, dobra hrana in nekaj rekov, ki so verjetno smešni samo nam: Atenzine, la ropa! Achtung, Seil! In Enricov stavek, ko smo nazdravili: Climbing is good, but not only J
Iztok in Špela
