Prvega ne pozabiš nikoli…

…slapu namreč.

V soboto v popoldanskih urah ob ‘plezanju po plastiki’ pade ideja, da bi se šlo v nedeljo v Tamar pogledat, ali je morda narejen kakšen slap za plezanje. Ker me že nekaj časa srbijo prsti, da bi poizkusila, kako je plezat v ledu, sem hitro za stvar.

Z Matejem Megličem – Zlobo in Matejem Arhom se tako v nedeljo zjutraj odpravimo v Tamar. Centralni slap je zaledenel, Desni tudi. Ker moja alpinistična garderoba še ne premore derez in le 1 cepin, moje znanje lednega plezanja je neobstoječe, Zloba pa je doma pozabil čelado, se odločimo, da gremo malo popikat na desni slap na top rope. Kmalu se nam pridruži še skupinica AO Bricalp in ob prijetni družbi prvič vstopim v slap. Hm, zanimiva plezarija. Zahteva precej natančnosti in razmišljanja, kar mi je všeč. Nedvomno tudi odlično tehniko in moč, ampak tega še ne premorem kaj hudo veliko. Po nekaj metrih plezanja mi vzame eno roko in nogo in veselo odletim iz ledene sveče. Nič pretresljivega, hvala lepa top rope!

Tudi teh nekaj metrov je bilo dovolj, da mi je zadeva postala precej zanimiva in z Zlobo se hitro dogovoriva, da če dobiva frej v službi, greva v torek pa zares poskusit splezat en slap. Tako v torek zjutraj ponovno hitiva v Tamar in se tokrat (jaz s sposojenimi derezami in cepinom, Zloba pa s čelado) usmeriva v centralni slap. Zloba potegne prvi cug, spodaj pod ledno zaveso (oziroma bolj stebriči) zavije ledni vijak, suvereno spleza po malce bolj izrazitem desnem ‘stebru’ in levo nad njim naredi štant. Ko mi zakliče: »Varujem!«, se podam v led. Vstopim po desni smeri slapu, kjer voda malce teče po ledu. Prvih nekaj ‘pikov’ cepinov in zatikov derez je bolj začetniško nerodnih, potem pa se z ledom kar nekako spoprijateljiva in brez večjih težav preplezam nekaj metrov. V srednjem delu proti zavesi se teren postavi malce bolj pokonci, nepazljivost pri gibanju mi malo navije podlahti, a se z nekaj vdihi umirim in priplezam do vijaka. Izvijem vijak, se povzpnem na snežno poličko…kjer me v dveh sekundah zalije kot bi stopila pod tuš. Ko končno le potuhtam, kam zapičit cepin in stopit z derezo na tistem ‘stebru’ ki ga je Zloba tako fino preplezal, imam v levem čevlju polno vode. Presenetljivo solidno priplezam čez ‘steber’, ki ima v spodnje delu nekaj debelih ledenih sveč, višje pa led lepo prime in tudi fajn ‘stopničke’ so. Kmalu sem na štantu. Prstov leve roke ne čutim – volnene rokavice niso najbolj fine za plezat slap. Piham v premražene prste, ki se boleče ogrevajo, Zloba se pripravlja za naslednji cug. Ko piči dalje, mi pri varovanju malce težav povzroča vrv, ki je mestoma trda in jo moram kar na silo upogibat in vleč čez varovalo, a vmes uživam v pogledih na prazno dolino Tamarja. Kmalu začne po meni ‘snežiti’ in sprašujem se, če bo Zloba ščistil čisto ves sneg na vrhu slapu. Čez čas mi da znak, da lahko začnem plezat. Nad štantom je še nekaj pokončnega ledu, ki pa zelo lepo prime in v tem delu res uživam. Kmalu se teren položi in postane mi jasno, zakaj je toliko snežilo po meni – zgoraj je nametanega kar nekaj snežnega pršiča, pod njim pa je večinoma dober in kompakten led. Nekaj prebijanja čez sneg, led in en s tanjšim ledom zaledenel ‘potoček’ in sem na vrhu, pri štantu. Juhej, prvi slap je preplezan! 😊

Sledi še sestop do nahrbtnikov, zaslužen kuhanček v Domu v Tamarju ter analiza plezanja ob povratku k planiškim skakalnicam. Res eno fletno doživetje in se že zelo veselim prihodnjih!

P.S.: Ker sva preveč klepetala, je Zloba zgoraj na štantu (na drevesu) pozabil gurtno. Če bo slučajno kdo hodil tam in jo najde, se je verjetno ne bo branil 🙂