Reformacijska tura 2018

Kot že nekaj let zapored, so fantje tudi letos splanirali tradicionalno Reformacijsko turo.

Prvotni plan je bil, da se s parkirišča na Vršiču sprehodimo do koče v Krnici, od tam naprej pa do Velike Dnine in nato to Bivaka I. Namen je bil osvojiti vrh mogočnega Oltarja in Velike Martuljške Ponce.

Glede na to, da se je že za vikend vreme precej poslabšalo, nakar začetek tedna močno deževalo, v hribih pa snežilo, smo vedeli, da bo turo potrebno prilagoditi.

Plan B, poskusimo osvojiti Veliko Martuljško Ponco.

Plan C, gremo vsaj pod steno Ponce in do Bivaka I.

Vedeli smo pa, da bo odločitev o tem padla na samem terenu, ko bomo dejansko videli, koliko je snežna odeja prekrila teren.

In smo šli.

Ura je precej nehumana, ob 4.30 iz Tržiča. Na to odlično zasnovano turo, se je prijavilo 13 članov AO Tržič, en alpinist, nekaj pripravnikov in tečajnikov, skratka pisana druščina, ki si želi na sneg. Z zloglasnim tržiškim tempom, jo mahnemo proti koči v Krnici. Od koče naprej se odpravimo proti Špiku (Plan D ;)). Po nekaj minutah pridemo do hudourniške grape. Od tu naprej opazimo slabše uhojeno stezico, kjer se prebijamo skozi borovce in vzdihujemo ob čudovitih razgledih na sosednje vrhove, ki se sramežljivo skrivajo za meglo.

Ko se prebijemo mimo vseh borovcev, uzremo za nami čudovito jutro, prve sončne žarke, ki božajo naše najvišje vrhove. Pridemo do dela, kjer je nekoliko ožja grapa in se razcepi na dva dela, mi se držimo desnega dela, ki nas pripelje do obsežnega snežišča pod severno steno Škrlatice.

Tukaj se začne kalvarija, vsaj za našega Alpinista Jerneja, ki nam je vztrajno gazil pot. Kasneje pa v boj s snegom pošljemo naključno izbranega tečajnika. Skupaj korakamo počasi, kajti snega je precej več, kot smo predvidevali. Na enih delih ga je napihalo, da smo v snegu tudi do kolen.

Po približno dveh urah gaženja, pred seboj zagledamo Bivak I v Veliki Dnini. Enotno smo odločeni, da gremo naprej pod steno Velike Martuljške Ponce. Na vrhove se je že precej upira sonce, sneg je južen in vidimo, da bo vzpon na Ponco nemogoč. Ob poskusu, da se povzpnemo po grapi navzgor, se je vdiralo tudi do zadnje plati J, tako da ja, plan C bo tisti pravi.

Premraženi in mokri, zadovoljnih obrazov, se nas nekaj poda proti Bivaku I, kjer si po petih urah hoje zaslužimo nekaj počitka in malico. Drugi del skupine, pa se zaželi čimprej priti nazaj na kopno, kajti obutev se še ni navadila na moker sneg.

Tudi mi se jim želimo čimprej pridružiti, vendar je sestop precej zoprn, tako da hodimo počasi in previdno.

Skupina se ponovno združi na zadnjem delu ture, kjer se spustimo po potki v dolino, kamor nas žene želja po čimprejšnji analizi ture, kajti spomini so še zelo živi.

Sama navdušenja nad našim druženjem ne morem skrivati, usta do ušes še pozno v večer.

Vse pohvale Jerneju, Maticu in Benotu, da so nas tako suvereno odpeljali pod naše lepotce. Hvala ostalim za vso dobro voljo, ki ste jo prinesli s seboj, vremenu, da je zdržal uvod v praznične dni.

Hvala Tine Mihelič, da si v svojem delu tako doživeto predstavil okolje, kjer smo se sprehajali: ”Vstop v Veliko Dnino pelje mimo vznožja rdečih previsov in sploh je Krnica presenetljivo veličasten kraj. Zgoraj pa je kaj videti! Krnico obdajajo nebotični grebeni Ponce, Oltarja, Rokava in Škrlatice, kjer se ti zvrti v glavi od ostrorobe dinamike. V nebo bodejo nešteti stolpiči, rdeča ostenja parajo prepletajoče se grape s črnimi jeziki ledu, vmes pa opaziš čudne, nekako grozljive bolščeče votline.”

Več ni potrebno dodati, se veselim naše naslednje, skrbno izbrane ture.

Previous Post

Žareča jesenska Paklenica

Next Post

Pregled sezone 2018

Dodaj odgovor