Zadnje štiri leta so mi v gorah sestopi, predvsem tisti najhitrejši in najbolj intenzivni, dostikrat pomembnejši od vzponov. V tem kontekstu sva s kolegom Nejcem pred kratkim obiskala Tri Cine.
Po normalki (do III+) v Južni steni sva se povzpela na Veliko Cino. Na vstopu naju je pral dež, a ker sva si zelo želela sestopa po najinem okusu, nisva odnehala. Na vrhu naju je dve uri kasneje pozdravilo sonce. Zaradi nerodnih in težkih nahrbtnikov sva se varovala tri raztežaje, ostalo sva plezala nenavezana. Na vrhu sva po naključju srečala šefa lokalnih gorskih vodnikov s sodelavcem in pokazala sta nama najprimernejše mesto za skok tik pod vrhom in naju tudi posnela. Sestop z vršnega roba severne stene je bil strašljiv in intenziven – najprej močan odriv, nato enajst sekund v prostem padu s hitrostjo 200 kilometrov na uro in potem najpomembnejši trenutek dneva: odpiranje padala. Sledila je še minuta počasnega letenja do stika s tlemi na melišču pod steno.
Čudovito doživetje, vredno dolgotrajnih priprav.
