Včerajšnji dan sva s Katarino (AO Kranj) začela okoli pete ure zjutraj, s kolesi, na poti proti koči Luigi Pellarini. Zalimane oči, jutranja nevolja in hladno jesensko jutro naju spremlja prvih nekaj minut, dokler naju prvi klanci dodobra ne ogrejejo. Še dobro da je pot potekala ponoči, da niti ne veš kakšen naklon ima klanec.
Od koče peš nadaljujeva proti Žabniški škrbini, kjer naju preseneti fantastičen sončni vzhod, v dolini megla, za vrhovi pa se počasi prebuja sonce. Za nekaj trenutkov okamenelo stojiva, kot bi bila paralizirana, nato narediva par spominskih posnetkov in nadaljujeva proti severni steni Trbiške Krniške špice, natančneje v smer Krobath-Metzger.
Sam začetek smeri je lep vse do zastrašujočega, črnega, vlažnega kamina. Nekako se ga psihično ustrašiš, že zaradi opozarjanja preteklih navez, ki so to smer ponavljali, vendar na koncu se je izkazal kot prav imeniten raztežaj, ki me je nekako spominjal na off-widthe iz Voo-ja, z razliko da je bilo tu mastno z nekoliko slabšo skalo. Resda sva se v njem večkrat skoraj zatlačila, kot sta zatlačena tudi dva balvana, ki ti nudita odličen počitek med basanjem skozi, za klavstrofobične nepriporočljiv, ozek kamin. V nadaljevanju lepota plezanja eksponentno narašča, občutek je kot bi plezal v Dolomitih, obistvu je kar naenkrat toliko grifov da sploh ne veš kako bi najelegantnejše splezal in pri tem čim dlje užival, vendar na žalost je tega užitka po parih raztežajih konec in čakal naju je še pol drugo uro dolg sestop do najinih koles, nato pa adrenalinski spust nazaj do parkirišča.
Zaključila sva ob misli, da so take, celodnevne ture, z dolgim pristopom in sestopom res nekaj posebnega in najboljšega kar lahko doživiš, saj ne da ti samo ostane v spominu, vendar tudi občutek po opravljeni turi je fantastičen. Fantoma iz AAO in Vertikale pa hvala za družbo v smeri.
Krobath-Metzger (V-,550m) sva plezala Katarina in Jernej
