Ve to je bilo v južni steni Skute. Tudi strah pred smerjo je bil upravičen. Smer je težka, ocene pa v stilu osemdesetih: boljše manj, kot da jih kdo zbije.
Dostop v zgornja nadstropja Grintovcev od Suhadolnika prek Kokrškega sedla se kar vleče. Po prvem raztežaju smer hitro pokaže zobe oziroma previse. V nadaljevanju sledi še sitna prečka in najtežji raztežaj, ki terja pravo plezalko oziroma moža in pol. Tudi polet je bil vključen. Nadaljevanje pod Mekinjski stolp je lažje, nato pa so sledili še trije raztežaji sicer lepe plezarije, ampak moči so mi rahlo pohajale. Smer je seveda lepa, ni pa enostavna, vsaj za nas rekreativce ne.
Sestop čez Strežo v Štruci nazaj pod steno je bil enostavnejši, kot je zgledal, čas pa je neusmiljeno tekel. Za zaključek dneva oziroma začetek noči je nad Brano vzšla še luna. Tema naju je ujela pod Kokrškim sedlom, v soju lučk sva turo uspešno zaključila ob osmih zvečer. Dan je bil dolg, bil sem utrujen, soplezalec GDPR precej manj. Se vidi, kdo je dober. Kljub dolgoletnemu plezalnemu stažu je bil to moj prvi obisk Skute, ampak stena in skala pa sta prvovrstni, tako da se bom še kdaj potrudil tja gor.
Sol, niebla, luna (VII-/VI+, A0, 180 m) in Mekinjski stolp, 12.10.2019 (Slavc in soplezalec GDPR)
-
- Skuta
-
- Sonce
