Še ena nepričakovana sestavljanka.
Rabili smo samo nekoga, da je vrgel kost, pa se nas je takoj nekaj našlo, ki smo jo zagrabili. Ideja da gremo na Sonnblick (3106) iz smučišča Mölltal je bila odlična, če odmislimo da je treba kupit karto, da te potegnejo na vrh smučišča. Snega po dolinah že zdavnaj ni več, da se izognemo nošnji smuč, je bilo potrebno poiskati visoko izhodišče. Gorske ceste so ta čas še zaprte, tako, da kaka žičnica iz doline pride še kako prav.
Tako je bilo v nedeljo, na pobudo Janeza Štefeta se nas je zbralo za en avto in Vojko je odpeljal proti Mölltalu. Hitro smo se znašli na vrhu smučišča seveda s pomočjo »zajle«. Dan prekrasen, proti zahodu opazujemo skoraj v naši višini naš cilj. Spoznanje, da bomo morali kar nekajkrat gor in dol sicer ni bilo najbolje sprejeto, ampak saj imamo pred seboj še cel dan, zato se urno spustimo po povsem pomrznjenem smučišču v dolino, kjer se naša tura zares začne.
Po kratkem vzponu na sedlo, od koder se proti levi spustimo kar konkretno, pridemo v dolino kjer se končuje ledenik Goldberg kess iz Sonnblicka. Žiga uspem prepričati, da se spotoma vzpneva še na severno sedlo in odsmučava res lepo flanko po še idealnem pršiču, kar ni bilo pričakovati. Više gori kljub ovinku kar kmalu ujameva ostalo skupino. Zadnji metri pod kočo so bili kar vroči, saj je sonce neusmiljeno žgalo, in tudi sneg je že nekoliko popustil. Pri koči, observatoriju, je bilo kot na mravljišču, popijemo pivo, se odpočijemo, ter nato počasi nazaj. Z Vojkom se nameniva odsmučati en koluarček, ki ga je opazoval ob vzponu. Iz vrha zgrešiva vstop vanj, zato sva morala kar malo poiskati prehode čez južno stenico, malo pa so nama pomagali naši fantje, ki so naju opazovali in usmerjali iz ledenika. Ob vznožju, kjer se moramo ponovno vzpeti na sedlo, smo zopet skupaj. Špura nazaj do sedla je bila res kar odveč, spust nazaj na smučišče pa zopet užitkarski. Prijazni žičničarji niso imeli nič proti, da se lahko zopet potegnemo na vrh smučišča. Pri koči »restavraciji« pustimo nahrbtnike in se odpeljemo na vrh smučišča, ki je kljub popoldanski uri nudil še odlično smuko (po načelu; »tud če noge že bolijo, če je zaston bomo smučal« in smo naredili 4 fure).
Ko je bila mera res polna, smo na terasi popili pivo in pohiteli, da ne zamudimo zadnjega vlaka v dolino.
Za konec ni kaj dodati, sestavila se je še ena lepa sestavljanka, krasen dan, na vrhu dobiš pivo, odlična družba in lepa smuka. Bolje dneva nebi mogli zabiti.
