V soboto zjutraj sva se odpravila tam proti Vršiču. Cesta na srečo ni bila več zaprta, deloval je le semafor. Malo čez 7 že štartava iz parkirišča do pod stene Velike Mojstrovke.
Najprej je bilo seveda potrebno “faliti” dostop, kar nama je bilo čisto podobno, vendar nama je vrnitev na pravo pot vzela le 20 minut. Ko prideva na melišče pod steno, zagledava še velike zaplate snega, ki pa bi jih v športnih copatih težko prečila. Zato sva se odločila da zadevo malo obvijeva in se čez prebijeva kar se da po skalah. Tam sva se najverjetneje zamudila največ časa, vendar bolje, kot da kdo zdrsne po snegu v globino.
Vstop v steno ni bilo težko najti, saj je bil takoj za vogalom, Pripraviva vso potrebno opremo in že začneva plezati. Prvi raztežaj je bil moker, in pričakovano tudi najtežji. Zaradi mraza in vetra je bila plezarija še težja, saj niti nisi vedel kako dobro držiš skalo.
Sledili so trije lažji raztežaji, nato pa sva končno prišla do belih plošč. Plezarija tam je bila kar prijetna, konstantna štirica in prečke levo in desno. Proti vrhu se plezarija kar malo poostri. Soočila sva se s strmo zajedo, katera je bila ocenjena s kar realno oceno (V-), vendar pa je bila ta dosti nabita. Za tem je sledilo še lepo plezanje po kaminu (IV) in nato izstop po izstopni zajedi. Samih orientacijskih težav v smeri nisva imela, kljub nekaterim “pritožbam” drugih plezalcev o slabem Miheličevem opisu in skici.
Na koncu je še vedno treba priti nazaj do avta, a je bila pot po melišču za noge kar prijetna.
V soboto, 17.6.2017, plezala Klara Meglič in Jernej Kuhar
