Štirikrat in pol v Rušici

Štirje vzponi, štiri različne zgodbe. Ena ostaja še od prej. Končala se je v dežju pri bivaku pod Srcem.

Direktna smer, plezala Maja Korošec in Primož Eržen

Ja ali ne v Rušico v sredo (27. maja) – veliko vprašanje, ki sva ga s Primožem mlela vse od začetka tedna, saj je dež pridno namakal skale. Res da je sreda obljubljala modro nebo, a sva kolebala, ali se bodo skale posušile. Dilemo je pomagal rešiti Slavc, ki pač ve, da muckom včasih manjka odločnosti: »Vidva kar pojdita, le v steno vstopita bolj pozno, sonce jo bo hitro posušilo.«

In res. Skala je bila ob 10.30, ko sva vstopila, pripravljena, da sva se zagnala. Začetni navpični kamin (V-), ki ga tvori luska, naju je takoj ogrel, saj je bilo treba uporabiti gimnastične prvine. Raztežaj pred vstopom v glavno razčlembo (zajedo) je strma plošča (V), ki jo moraš prečiti. Ker klinov tu ni oz. se varoval ne da namestiti, je treba na trenje. Skala je na srečo dobra, tako da sva prvo prečko lepo podelala. Sledila sta dva raztežaja po zajedi – mesto, kjer se ti nehote usta obrnejo navzgor od užitkarske plezarije. Varovališča so sicer tu skopa, a težav ni, saj je skala poetska.

Strah in trepet zame je bila zadnja prečka (V) po strmih platah (predzadnji raztežaj), saj sem o njej brala, da je prečka groze, Mihelič pa jo v Slovenskih stenah opisuje : » … včasih smo tu čez kar zanihali po vrvi.« Ta opis sem si živo predstavljala, da bo treba čez kot Tarzan. Haha, zdaj se temu lahko smejim. No, Tarzana ni bilo treba uprizoriti, saj se kar najdejo stopki, nekaj malega za prijeti je, vmes sta dva klina, skala je tudi na tem mestu dobra.

Skratka, lepa smer, tudi zaradi edinstvenega martuljškega ambienta, ki te ves čas navdihuje. Edina »pomankljivost« je trdi boj z rušjem po koncu smeri, preden prideš do macesna, kjer je urejeno sidrišče za spust po vrvi. Ampak … na to hitro pozabiš ali pa se specialnim akrobacijam čez borovce na koncu le smejiš.

Smer Aga s prijatelji VI+/V-VI, 250m, plezala  Janez Ambrož in David Rogelj

Začetek prave plezalne sezone se pričenja, in zopet sva šla z Janezom na štrik, in to dobesedno. Izbrala sva južno steno Rušice, tudi za smer sva hitro našla skupni ton, in to je bila Aga s prijatelji. Le za vreme ne čisto dobesedno, malo naju je skrbelo koliko bo padavin cez noč,pa sva že med vožnjo zjutraj ugotovila da ne bo krize. Za sam dostop do stene sva rabila dobro uro, samo smer pa sva tudi našla brez težav.

Prvi cug je bil moj, moram reci da to niti ni bistvo, vsekakor je drugi zagotovo najbolj začinjen v vseh pogledih. Janez že ve, tudi jaz sedaj. Zadnji del smeri, imenovani, Prijatelji pa je v odlični skali ter dobrem varovanju, prav uživaško plezljiv. Sama skala je zelo dobra, na določenih mestih je dobrodošla uporaba dodatnih varoval.

Za smer sva rabila 2,5h,za spust po vrvi pa koristila urejena sidrišča.

Smer Lijak s Kuštrasto, VI-/V, 250 m, plezala Sebastjan Hamberger (AO Rašica)  in Barbara Medved

Heej, a bi šla v soboto kaj zlest, še enkrat bi šel v Rušico, ker je noro. Ker vem, da ne maraš jutranje hoje v hrib, lahko dobim ključe od bivaka, zjutraj pa imava 15 minut do vstopa v smer. Vau, sliši se super, samo ne me vlečt v kaj težkega. Ja, itak 🙂 Rušica kot vrh verjetno ni zanimiva za pohodnike, stene Rušice pa so nazaj priklicale že marsikaterega plezalca. Sama sem bila tam prvič in moram priznati, da se sigurno vrnem. Ja, navdušenja ne skrivam. Presenečena, da v naših hribih najdeš skalo, ki se lahko primerja s Pakleniško. V prvem cugu je neka plata V-, pa ne bom o njej, nisem ljubitelj plat, no pa prečk tud ne maram :), zato sem vedela, da bom od tega cuga naprej uživala. V drugem cugu, kjer se srečam z ostro skalo so malo jokali moji občutljivi prsti, potem pa sem se navadila in upala, da ne bo konec teh krasnih, strmih poči.

Po treh cugih sva stala na stiku s Kuštrasto smerjo. Odločiva se, da smer Lijak zapustiva po Kuštrasti smeri, da vidim tisti famozni preduh, ki je sicer za moje pojme skromno ocenjen z oceno V. Tukaj je potrebno dobro razmisliti, kako boš telovadil in se obračal notri. No, vsak po svoje. Mi smo se malo vrteli naokrog, stran od stene, definitivno ti je v pomoč gurtna, ki jo najdeš pred izhodom (verjetno vas je kar nekaj že kdaj pa kdaj potehničarilo, no jaz sem, pa tudi tukaj sem :)) Izhod skozi luknjo mi je otežil ruzak, to mi je zdaj v tolažbo, da ne more rečt, da se mi je kaj drugega zataknilo. 🙂 Skratka, super smer, bom trenirala, kajti tukaj je še veliko lepega za zlesti :)Sestop, abzajl po smeri Aga, 5 spustov in stojiš pod ❤

Lijak 6+/6-, 250m, plezala  Slavc in soplezalka M.

Jutranja dilema ob pol sedmih v Tržiču, povezana z vremenom, ni bila plezati ali ne, ampak kam. Ponoviva vajo izpred dveh tednov, ko nas je pregnal dež izpod Špika. Takrat sta bila na vstopu tudi Beno in Mohorč. Poleg plezalne zadovoljitve sem želel rešiti še vprašanje, če sva z Janezom pred dvemi leti plezala pravi žlambor na izstopu. Ja, sva bila prav, z rahlo variacijo v desno. Tokrat je bilo več  sreče z vremenom, čeprav je v prvih raztežajih še zeblo v prste. Lahko bi bilo malo več sonca, pa ne bomo jamrali. Lijak je bil suh, plezanje lepo (in ne pretežko v stilu samozavest serijsko), ruševje je stvar tehnike in lahko je pravi užitek plavati po njem, spusti čez Zahodno zajedo.

Zbral in objavil  Slavc, slike arhiv AO Tržič in objave na FB

Previous Post

V kraljevini svedrovcev

Next Post

Obletničarji

Dodaj odgovor