Zbrali smo se zanimiva druščina vsak s svojo zgodbo o začetkih , pri vseh prvi vzpon po Kramarjevi v Storžiču.
Zanimivo je da imamo datume po naključju presenetljivo skupaj,zato smo se tudi na obletnico odpravili skupaj. Najstarejši Slavko Frantar za prjatle Čopk beleži že 47 let, Dušan Markič mu sledi z 46 leti, jaz, kot najmlajši pa okroglih 40 od prvega vzpona po Kramarci. Za vse tri velja da je to že kar zavidljiva doba glede na to da smo vsi več ali manj vsa leta aktivni v gorah tako in drugače.
Tako smo 28. maja na dan Čopkove obletnice odšli skupaj proti Bivaku. Tako kot prvič smo se tudi tokrat navezali pod skokom, saj postaja vedno težji in tudi mi smo vsak dan starejši in bolj nerodni. Pod drugim skokom – kaminom nas je pričakal podor, res kar pravo razdejanje, tudi to smo zmogli v navezi, in spotoma še malo očistili skok nestabilnega kamenja. Naprej pod Gamsovim Skretom še čaka zgornji podor, ki pa je bi večinoma še pod snegom. Na bivaku smo obujali spomine na prvi vzpon. Vsi smo prvič tod hodili večinoma po snegu saj so bile zime še bogate z snegom in so bile tak čas grape še zatrpane z snegom.
Nadaljevali smo proti Kramarci in se snegu ognili na greben levo ob grapi nato pa izstopili po kaminih Cankarjeve smeri. Na vrhu nas je pričakala manjša snežna ploha , da je bilo vsaj malo podobno zimi. Za sestop po Petem žrelu je bilo žal že premalo snega in je bilo lažje sestopiti po Škarjevem robu. Ustavili smo se še pri spomeniku žrtvam in se spomnili preminulih prijateljev, nato pa pri koči zaključili našo zgodbo.
