Storžič ima med tržiškimi alpinisti posebno mesto. Tu ne gre samo za dobre ali slabe razmere, Kramarco ali Cankarjevo ali kašen drug graben. To je več, to so čustva, to je enostavno Storžič. Tu se kalijo bodoči alpinisti in žal, kot gamsi umirajo stari alpinisti…
Po preteklem vikendu,ko smo plezali nad Vršičem, smo se tokrat namenili s tečajniki in pripravniki preplezati eno od smeri mimo Bivaka. Kar enajst se nas je nabralo , od čistih muckov do starih himalajskih mačkov, kot je dr. Iztok Tomazin.
Letos nam je zima naklonila prevozno cesto do Doma pod Storžičem, kar skrajša turo za kakšno uro. Pot čez plaz do vstopa v Kramarco je bolj ali manj kopna, prva resna zapreka je skok , kjer smo se povarovali in uspešno preplezali ta 20m skok z oceno 3 do 4. Nadaljevanje po grapi do bivaka zmoti le kamin, kjer pridejo do izraza gimnastične vrline v obliki čim večjega razkoraka z derezami na nogah. Na bivaku se spet zberemo in nadaljujemo vzpon po Kramarci .Razmere so videti dobre in nekaj se nas loti Cankarjeve grape. No, mucki , to pa je že malo podobno plezanju v zimskih razmerah, a ne ? Ostali so tudi pohvalili plezarijo v izstopu Kramarce in ko se na vrhu Grada spet snidemo , nasmejani obrazi povejo vse.
Tistih nekaj minut do vrha mine kot bi mignil in spet se skupaj se zberemo na vrhu pri križu. Tura uspela , sledi še sestop. Nekaj jih sestopi po Petem žrelu , ostali pa mimo Nagelnjevih čeri do križa in navzdol do koče. In tako je minil še en dan v sklopu alpinistične šole Tržič. Upam,da bo takih tur še več in da bodo naši mucki počasi nbrusili krempeljćke in bodo sposobni varno in uspešno preplezati tudi kakšno “ta hudo” smer v naših stenah.
Vodja ture : Slavc
Vse fotografije: Iztok Tomazin
