…sem govoril od januarja naprej. Večina me ni jemala prav resno… sem vedel da enkrat mora biti. Dva tedna nazaj še ni bilo, prejšni vikend tudi ne, danes pa ja! Dan “ta starega” dopusta sem si rezerviral za petek, problem je bil le, da nisem dobil soplezalca, klub reklami na ferajnu. Pa me ob desetih zvečer pokliče Klančar, da so kranjčani spet zatajili. Greva! Sicer časovno nekoliko omejana, tako plane pač zreducirava. Begunjščica bo ta´prava!
Pogled iz Vrtače v steno je bil zgovoren. Sivo-rumen sneg nikoli ne laže. Gledam v Fulovo spominsko, led, sneg, trave. Prvi “zug” bi šlo, drugi tudi, če drži tisti “štrajfen”, previs… ja itak, se da, ja to je treba samo še zlest! Klančar mogoče malo presenečen, ko zagazim pod smer, prav veliko ni komentiral…
Siten je vstop v smer, skala, slab led in trave. Na rampi vsega po malo in vsega ravno prav, da se da napredovati. “Štant” pri svedrovcu sva malo ojačala, saj je prečka v desno izgledala delikatna. Nad prečko plezam za razmerami in zlezem direktno po linijo na snežišče. Sledi še prehod preko previsa, ki je… lep! Nadaljevanje raztežaja pa “Šam” v Begunjščici- škripavec v celem raztežaju. Nato se smer malo vnese, slediš žlebu in razmeram do rame.
Gregor Klančar (AO NM) in Miha Zupan sva preplezala Fulovo spominsko v Begunjski Vrtači v slabih 5 urah. Ocena smeri: drugače kot v ° jo nebi znal navesti, pač treba je zarinit in zlest s slabim oziroma brez varovanja. Če nisem že preveč sklerozen, sva smer ponovila prvič po letu 2009, ko sva jo ´sfajtala´s Sašom Rožičem.
Razmere so odlične, škoda ´cajta´, da bi se vozil v Šamoni 🙂
Vstopna rampa.
…isto rampa.
Drugi raztežaj v prečki.
Čez previs v 3 ratežaju.
