Pa smo šli kot je reku coach Klemen pretekli teden na GRS sestanku: “Gremo u Orco poke plezat. Sej to ni nič takega, malo roko not zadžemaš in gre.” In sva s Slavcam kuj zagrabla, sej ta prav granit, ta amerišk ne moreš kar povsod dobit.
In v petek ali še bolj natančno že v soboto ob enih, smo se po kar nekaj zastojih na cesti (največ seveda že pri nas) zavlekli u spalke.
Zjutraj nas pričaka lep sončen dan in kava zvarjena na prav poseben način. Je Štular kr dva dni nucou, de je to osvoju.
Potem pa akcija. Stene so gladke in počene, položne in previsne, velike in majhne. No in že šlatava to čudo. Smer Locatelli nama že v štartu pokaže zobke. Kr nekej roke not u poke tlačiš pa nazaj vn lezejo pa se gor vlečeš in u plato stopaš, pa dol drsi…. Ampak kmal pogruntaš de je dobr. Vse drži sam de stopi držijo plezalke, pa roke se navadiš o poke tlačit.
No in ko že misliš de si car pa pride luknja na vrsto. Plezam gor u en kamin in se vse zapre samo en preduh velik kot prenosnik je na konc. Ja presnet, sej je res tako pisal v vodničku. Zdej pa zloži iz sebe vso opremo in jo dej skoz okno in še čelado in vse. Potem se primeš izdihneš in potegneš. Pol se pa vse ustav pa se še bl potegneš, porineš prsni koš skoz in zadihaš. Ampak dobr glava je skoz, pa leva roka, prsni koš ampak desna roka to je pa spet fantastika. Ko jo nekako za sabo prvlečem se pa pas zatakne, a je še kej de te zajebava? Pol pa olajšanje še mal pa sm na štant. Gledam dol u luknjo in si mislim to je kriterij za gorskega reševalca. Si reševalec ce prideš skozi. Potem lahko vse opisano gledam še iz ptičje perspektive ko se Slavc skoz vleče.
na koncu te čaka lepa razgledna polica še en lep cug in trije divji abzajli.
Pol pa še eno za popoldne. Nautilus je pa taka lepa smer pokonc poke vse probaš od uporno do tlačenja rok v poke na vse načine. Seveda je treba še varvanje nameščat frendi tu ornk grabjo, včasih tud vn ne gre. Al pa pol le gre, k sm jest trmast. Ampak te pr tem že full navije in morš pol še en hud gib narest. Ampak sej sej zato smo šli de te pol zvečer malo roke bolijo.
Itak smo se spet po Tržišk u en grmovje zavlekl in šotore pa kohar in makaroni pa pir. Res smo bili vsi zadovoljni. Nasledn dan pa se eno. Jest sm reku kej u plošče de ne bo tok na moč. Pa res niso na moč ampak na trenje in na psiho. Jo morš kr zahodit plato če si mudonja. Če jo pa ne pa gravitacija svoje naredi. HIhihi. Pol pa še mal ameriške scene po prostranih ploščah, ki jih vsake toliko časa kakšna poka prereže. Pa spet abzajli (spust po vrvi).
Aja, Štular pa Klemen to je pa druga zgodba. Jest lahko samo rečem kapo dol jest nimam za burek tam k ona dva plezata.
Skratka bilo je lepo še bomo prišli de nas mau navije.
besedilo: Brusov Janez
