Že devetič v svoji plezalski “karieri” hodim po isti poti, pod isto steno in cilj je ponovno enak- Trapez Velikega Draškega vrha. Pot že pošteno ubija, saj jo že predobro poznam, cilj pa malo razžira dvom- strma in direktna linija, vrinjena med Slaparsko smer na levi in Spominsko smerjo Dr. Tomaža Ažmana na desni, direktno preko trapezastega odloma in plošč na vrh Trapeza. Ideja o smeri se mi je že nekaj let motala po glavi, linijo sem sestavljal po delih in jo nakoncu tudi sestavil, drzno preko strehe, s tolažbo da če ne bo šlo drugače bomo pa “polojtrali”. Po spletu okoliščin se na koncu za smer zmenim z Janom Podgornikom (AAO), saj sva oba razmišljala o tisti trapezasti strehi in direktni liniji.
V steno vstopiva preko strmih plošč, ditektno v vpadnici strehe, frendi letijo v poči, tako da napredujeva hitro.
Višje preko črne strehe priplezava na gredo in naprej po poševni zajedi do prečke v Ažmanovi. Nekaj detajlov prijetno preseneti, saj je skala odlična in prehodi zares lepi. Za tem ne zaoastaja niti naslednji raztežaj po kaminu, ki višje preide v poč in naju pripelje ditektno pod trapezasto streho.
Strehe se lotiva po levem boku, preko mokre in krušljive skale in rumenih previsov. Čisto solidna plezarija do VI stopnje, pa še klini gredo super v skalo. Iz kota pod streho prečiva levo po izpostavljeni polici (metulj BD 0.3 je ključen za varovanje) in preko delikatne plošče doseževa prečko v Slaparski smeri.
Prehod iz Slaparske, preko plošče v vzporedno razčlembo na desni je prava poezija, skrite šalce in lepa zajeda do strme zapore.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Zapora na prvi poglet deluje udurno, ko pa pričneva s plezanjem, pa nekaj skritih šalc omogoči enostaven prehod do gladkih plošč. Prehod preko plošč je spet prava poezija, strmo in gladko s solidnim varovanjem. Kmalu je pred nama zadnji detajel preko strme, nerazčlenjene stopnje in prečka v desno v izstopno zajedo. Po dobrih sedmih urah stojiva na vrhu Trapeza s preplezano novo prvenstveno linijo, ki jo poimenujeva Pot do Sonca in posvetiva spominu na Janovo mati Ruth Podgornik Reš, ki jo je pozimi, na nasprotni strani doline pokopal plaz.
Pot do Sonca, VI+ / V – VI, 400 metrov, 7 ur. Smer odlikuje dobra skala, lepa in direktna linija z lepimi prehodi. V smeri je ostalo kar nekaj klinov v detajlih, ki bodo olajšali delo morebitnim ponavljalcem.
