Plan A so bili cicer Dolomiti, pa vremenska napoved ni bila prepričljiva, plan B je vseboval strme primorske trave, tako da je še mene minil, ostal je še plan C- Vevnica! Pa sva šla z našim tečajnikom Jakom Slaparjem pogledat mojstrovino Filipa in Slavca, sproti pa opravit še izpitno turo, da bo Jaka pripravnik ratal.
So nas učili, da je za take stene treba zgodaj vstati. Dostopa od Belopeških jezer je kar nekaj, pa še cesta se nagravžno vleče, do bližnjic ti pa zgodaj zjutraj ni prav veliko. No kljub vsemu, okrog osmih sva bila v steni.
Prva tretjina smeri je precej razčlenjena in plezaš lahko povsot. Našla sva celo dva jeseničana, načeloma bi moralo vse klapati, dokler nisva prišla do kota z dvama apzajloma. Midva sva tam čes sicer zlezla, ampak prepričan, da sva bila v pravi liniji pa nisem bil več. Višje je stvar postala bolj jasna in v strmi direktni liniji sva našla vse prehode. Smer je pričakovano skromno opremljena, klinov je le za vzorec, zatikati se v nekaterih raztežajih da, večji del pa poje kladivo. Plošče V/VI v osrednjem delu smeri so kar napete in varovanje provizorično, iztopna zajeda-poč-kamin pa fenomenalna. Ko sva se po sedmih urah plezanja privlekla na vrh in pričela misliti na sestop, sva pa ugotovila da nihče ne ve kje, kam, kako prilesti do Via Della Vite… Na nasprotni strani grabna sva ujagala uhojeno in posrano stečino, ki naju je pripeljala do polic, po katerih sva prečila direktno do ferate -saj verjetno je to ta pravi sestop- po pravilih; misli ko gams in če najdeš gamsov drek več kot III ne more bit težko, ki sva ju z veseljem uporabila in seveda prilezla tam čez brez težav.
Jaka je turo opravil, pokazal da stvar razume in obvlada ter tako postal skoraj (manka še sprejem) pripravnik. Ena štorija pa vseeno. Proti vrhu se je vedno bolj matral z izbijanjem klinov pa mi enkrat reče: “tole jest ne bom več izbijou, sj mam nekj klinov doma, ti jih bom prnesu”.
MihaZ
