Podaljšan vikend, vreme bo. No, pa pojdimo, via Val di Mello. Pridružena članica Rašičanom, za kar se jim zahvaljujem. Končno granit, toliko sem slišala o njem a nikoli plezala.
Na hitro si preberemo nekaj malega o tem kraju, si ogledamo nekaj smeri. Vidim, da gremo v enega lepših delov Alp. Meka za bolderaše, kjer vsako leto pripravijo festival bolderiranja, kamor pride na tisoče plezalcev z vsega sveta. Ok, to ne bo zame, ker bolderjev res ne znam lezti oz. so mi bližje večraztežajne smeri. Tudi teh tam ni malo, nekaj se bo že našlo zame. Toda, prvič se srečujem z granito skalo, bom to zmogla? Vem samo, da se bom borila z neskončnimi platami in pokami, za slednje upam, da jih bo čimveč v smeri (pač fajn je, ko prideš do kakšnega dobrega oprimka, šalce 
)
Zvečer pridno izbiramo vsak svojo smer. Dve navezi se skupaj odločimo, da gremo proti Val di Mellu, kjer bomo splezali smer Via Uomini e Topi, varianta Baader, dolgo 330 m, 7 cugov, ocena smeri V+ VI.
Do smeri dostopamo več kot dve uri, malo se lovimo, kajti v vodničku je pomanjkljiv, če ne celo napačen opis do vstopa v smer. S pomočjo domačina v parih minutah stojimo pod veliko steno oz. eno samo veliko plato, na kateri sem ter tja najdemo kakšno poko, da lahko vstavljamo ˝best frende˝, na katere se varujemo. Prvih par metrov priznam, me je bilo pošteno strah, kajti zaupati moraš plezalkam, ker največji oprimek na plati je bil v velikosti drobnega diamantka; občutek zadovoljiv, vsaj za ravnotežje. Ugotoviš, da kar gre, plezalka ne drsi, samo treba je poštudirati, kako stopit na samo plato. Imam kar nekaj težav, ker so moje plezalke pretrde, pogrešam tiste mehke, ker bi se s prednjim delom precej bolje zlile s plato. Ampak nimam kaj, treba bo stisnit, vsak raztežaj, vsak korak večje bolečine v peti in na prstih. Ja, pridelam nekaj otiščancev, ampak se ne dam, to bom zlezla, si rečem. In že stojimo pred zadnjim raztežajem, ker nas za sladico čaka malce razmočena poka, ocenjena V+, slaba možnost varovanja, ampak saj veste, če greš čez kot drugi, je svet lepši
Kar hitro stojimo na vrhu smeri, s katere nas čaka spust po vrvi do najtežjega dela smeri in sestop čez dolino v cca. 8 km oddaljen idiličen kamp, kjer ob klepetu in hidraciji z ostalimi člani, izbiramo turo za naslednji dan.
Skratka, če zaključim moje prvo srečanje z granitom, skala odlična, v roke te (vsaj v naši smeri) ne more naviti, meča pošteno delajo, glava pa tudi.
Ta konec Alp je sigurno vreden ogleda, na razpolago je ogromno sten, vrhov, ki segajo preko 3000 m, gneče v smereh ni. Srečaš pa ogromno pohodnikov, ki se sprehajajo po dolini, kjer je ogromno potočkov, slapove vidiš vsepovsod, resnično idilična narava. Pravi balzam za dušo, stojiš in gledaš.
Verjamem, da se bomo še vrnili, kajti ogromno lepega nas še čaka tam.
