Ledeniška tura v Vzhodnih Alpah: Piz Palu in Piz Bernina

Čeprav se zdi, da se do Bundenskih Alp voziš celo večnost, pa je njihovo najvišje nadstropje – Piz Bernina – Slovencem najbližji štiritisočak. Dostojanstven masiv že od daleč izrazito dominira na meji med Italijo in Švico ter preko ledenikov in zasneženih prostranstev kliče na vrh. Slikoviti elegantnež je postal naš letošnji glavni cilj ledeniške odprave.

Seveda je za tovrstne ture treba naročiti vreme. A ker Tržičani pravimo: vreme vedno je, smo se 13-članska ekipa v soboto ob ubijalski drugi uri zjutraj zbrali na Deteljici in že brzeli proti Švici. Vremenska napoved tudi v resnici ni bila tako slaba – rahel dež, ki naj bi kmalu ponehal, je bil napovedan samo za soboto.

Realna slika je bila žal precej drugačna. Ko smo zaspanci v kombijih odprli oči, je že veselo namakalo. Čeprav nas turobno vreme sprva ni spravilo iz tira, pa je bila volja vse bolj načeta, ko smo v Pontresini prav počasi srkali kapučino za 5 evrov, zunaj pa je vse bolj nalivalo. Kaj bomo, kaj narediti sta postali glavni temi na urniku. Ker natakar našega dežurstva ob kapučinu ni mogel razumeti, smo se pobrali na železniško postajo. Po premisleku je padla odločitev, da je bolje, če prvotni načrt Pontresina – Piz Bernina po grebenu Bianco spremenimo. V hribih so namreč napovedali do 30 centimetrov novega snega.

Fantje so hitro skovali plan B: z Lagalba z gondolo do koče Diavolezza, naslednji dan prečenje vseh treh vrhov Palu, nato do koče Marco e Rosa, kjer prespimo, se naslednji dan povzpnemo na Piz Bernino, sestopimo po grebenu Fortezza na ledenik Pers in nato nazaj do koče Diavolezza.

Ko je bil plan enkrat skovan, je tudi volja dobila novo dimenzijo, ki nas je katapultirala nazaj v kombija. In že smo v koči Diavolezze plačevali polpenzionsko storitev 97 evrov, ki pa je vsaj vključevala dvosmerno vozovnico za gondolo.

Ker je prvi dan hoja odpadla, smo tečajniki ponovili ledeniško navezo in reševanje iz ledeniških razpok. Po obilni večerji z dvema predjedem, glavno jedjo in sladico ter po pivu, ki ga očitno Švicarji visoko cenijo, saj stane 7 evrov, je bilo na sporedu druženje na hodniku. Seveda ni doseglo kakšnih presežkov, saj smo bili vsi utrujeni od vožnje, poleg tega pa sta bila pred nami naporna dneva.

Po zajtrku, ki mu brez zadržkov lahko rečem: ni da ni, smo se ob 5.30 zagnali v breg. Kmalu smo začeli dohajati druge naveze, ki so se očitno odločile za krajši spanec kot mi (še dobro, so vsaj zgazili pot). Prehitevanje nam je šlo enkrat bolje enkrat slabše od rok, saj nekatere naveze niso imele posluha za tržiške dirkače…

Po sprva oblačnem in meglenem vremenu, se je nebo razjasnilo in na prvi vzhodni vrh Piz Palu Orientale (3.882 m) smo stopili v začetek sončne zgodbe. Sledilo je prečenje centralnega Paluja (3.900 m) in zahodnega vrha oziroma Piz Spinasa (3.823 m). Od tu naprej smo Tržičani postali samotni jezdeci, saj ostale naveze niso nadaljevale poti po grebenu. Ledino sta zaorali navezi Slavc in Robi ter Milan in Tomaž. Greben servira plezalske užitke do II stopnje po UIAA, ki jih je novo zapadli sneg še nekoliko začinil. A šlo nam je dobro in kot bi mignil smo bili na sedlu Bellavista, kjer smo imeli zasedanje ferajna. Večina nas je nato utrla pot po ledeniku Morteratsch do koče Marco e Rosa (3.610). Štirje (Jernej, Urša, Milan in Tomaž) so se odločili, da še stisnejo. Zarinili so v greben Bellaviste, osvojili vse vrhove – najvišji je visok 3.922 metrov – nato pa se zaradi ogromne krajne zevi po vrvi spustili na ledenik in jo ucvrli za nami v kočo. Seveda smo bili vsi zadovoljni in navdušeni nad alpsko poezijo, zato je prva analiza minila v znamenju dobre volje ob pivu ali dveh, ki je bilo v tej koči celo cenejše – 6 evrov.

Zjutraj nas je pozdravilo jasno nebo in po zajtrku smo suvereno odrinili po normalni smeri proti kraljici Budenskih Alp. Strmina nam niti malo ni prizanašala, zato so ogrevalni koraki minili v znamenju pihanja. Na srečo se je kmalu začelo plezanje. Ker Slavc kot po navadi “ni našel” vstopa, je zarinil v skalovje, kje se sicer pri sestopu spušča z vrvjo. Robiju – njegovi navezi – tako ni preostalo drugega, kot da mu sledi in upa na najbolje. Ostali smo v plezalni del vstopili po običajni poti. Sledila je dobra ura izjemnih užitkov – plezanje (II-III po UIAA), skala, sneg, greben in nepopisni, dih jemajoči razgledi na širna prostranstva Alp, ko si človek zaželi, da bi obstal točno v tem trenutku.

A čas žal beži, pred nami je bila še dolga pot. Hitro smo se morali posloviti in si z nekaj spusti po vrvi olajšali sestop. Sledila je dolga hoja nazaj po ledeniku Morteratsch do grebena Fortezza, ki smo se ga večinoma lotili s spustom po vrvi. Nato še prečenje ledenika Pers, kjer smo že čutili, da smo na turi z veliko začetnico. Da slučajno kdo ne bi pomislil, da bi pred odhodom zadnje gondole obral še kakšen kucelj, je od ledenika do koče Diavolezza še okrog 250 metrov višincev ubijalskega klanca. Seveda, mi ne popuščamo. Res da v slogu “tiha maša”, a z velikimi nasmeški, smo eden za drugim suvereno prikorakali do koče. Kaj mislite, se nam je po taki turi pivo še zdelo drago?

Dan smo zaključili v mestecu Merano, bolj natančno v pivnici Forst. Milan je z vztrajnostjo dosegel, da je pri njih vedno možno kupiti črno škatlo s pivom, čeprav ga natakarica na začetku ni razumela. S škatlami smo odrinili v kamp, kjer smo prenočili, naslednji dan pa že zgodaj odrinili domov.

Splošni vtis? Naporna, a nepozabna tura, ki jo lahko brez slabe vesti označim za veličastno.

Na Piz Bernino smo plezale naveze: Slavko Rožič – Robert Ambrožič, Milan Meglič – Tomaž Meglič, Jernej Kuhar – Urša Kešar (AO Kranj), Ana Serec – Primož Eržen – Bošjan Nemec, Benjamin Vidmar – Nina Marenk (BricAlp), Janez Ambrož – Maja Korošec