Vikend se je bližal, ko sva z Brkotam tekom tedna izbirala lokacijo in smer ture, ampak glede na temperature ki so bile take kot bi šel v savno, sva turo prilagodila kar se je dalo, da sva čim manj beta karotena lovila oz absorbirala.
Ideja je padla za Jezerski konec, da napadeva Tomažev steber, oba sva se strinjala in tako sva v nedeljo ob 6h znajdeva na parkirišču.
Zjutranja tempretaura je kazala cca 11 stopinj, nakar se je tistih 11 stopinj po pou ure hoje zdelo več kot 30 stopinj, lahko bi rekla da sva se kopala, ampak ne v bazenu v lastnem švicu, nakar se hitro znajdeva pred Češko kočo, kjer se je že videl vstop v smer do katerega je bila še dobra ura hoda z dodatkom sonca, ki pa še ni deloval s svojo polno močjo.
Sam vstop v smer sva zadela s prve kjer, ob pogledu na nek star prusik, preprosto rečeš “to bo to”, prvi raztežaj zareže Brko, kjer pa kaj kmalu naleti na prvi klin in pa nekaj minutah je že na prvem sidrišču,
Smer ponuja kvalitetno skalo, seveda pa previdnost naj ne bo odveč, nekje na vmesnih sidriščih nama je družbo delala mala miška ki je na polno skakala iz ene luknje v drugo, pomoje prej od strahu kot od veselja da koga vidi.
Zadnji raztežaj s ključnim mestom je kot češnja na vrhu torte, samo za prste oblizniti, ko si enkrat čez, šele takrat vidiš da gre za lusko, za katero ne veš a bo al ne bo zdržala naveze, oz teže plezalca.
Sam sestop nama je bil bolj prijazen kot pozimi,večino snežišč se je dalo obiti, čeprav ob taki vročini kot je bila pa se za kakšno malenkost snega v čevelju nisva obremenjevala
plezala Benjamin Vidmar in Matic Mohorč
smer: Tomažev steber VI-/V 350m
