Navadno smo vsako leto na rojstni dan Slovenije odšli na ledeniško turo. Lani so nam pot prekrižali državni ukrepi, zato smo letos nadoknadili z dvema generacijama tečajnikov alpinistične in gorniške šole. Tokrat smo zaradi povečane udeležbe najeli kar avtobus.
Okoli 4.30 ure štartamo iz Tržiča proti Kalsu oziroma Lucknerhausu, kjer je bilo letošnje izhodišče. Po kratkem “brifingu” smo počasi odšli do Stüdlhütte. Mudilo se nam res ni, saj smo imeli časa na pretek. V popoldanskem času smo ponovili navzavo za hojo po ledeniku in reševanje iz razpok, preostanek časa pa smo izkoristili na različne načine. Eni so šli na bližnji hrib za kočo, spet drugi iskali plinski priključek okoli koče, tretji pa popili kakšen kozarček hmeljevega napitka. No kozarčkov je bilo na koncu kar nekaj, saj je bila večerja šele ob 19. uri.
Po neusklajenem zborčku tržiških pesniških duš (beri: smrčanju), ob 5. uri hitro pojemo zajtrk in se z različnimi cilji odpravimo osvojit najvišji vrh Avstrije. Šest alpinistov in pripravnikov je vrh osvojilo po SZ grebenu, 2 pripravnika sta doživela razsvetljenje ob pogledu na Čehe in dekleta z derezicami po “feratki” na grebenu Stüdlgrat, preostanek druščine pa smo prečili ledenik (kar ga je še ostalo) do Adlerce in sobotno gužvanje po normalki na vrh.
V znamenju kletvic v različnih jezikih, smehu, štrikanju, soncu, vročini in ostrih besedah smo sestopili po grebenu nazaj do koče Erzherzog-Johann. Vendar tak je pač “turizem” v zelo obiskanih gorah po Evropi in svetu. Nekje na sedlu nad kočo so trem članom mini odpravice zrasla krila in so(smo) odleteli proti izhodišču. Dva sta že uživala ob zasluženem pivu ob prijetnem hladu potočka, medtem ko je tretji odletel raziskovat Kals in avtobusne povezave nazaj do Lucknerhaus.
Čakanje preostalih članov, kateri so morali še sestopiti v dolino, na poti pa so jih zaustavljale različne nevarnosti (predvsem 3 koče, mimo katerih bi bil baje greh da greš mimo), je kar naporno, predvsem za osušena usta in grla. Okoli 17. ure pa šofer končno zažene avtobus in že smo na poti proti domu.
Na koncu se je vse lepo izteklo, vrh nas je osvojilo 42 od vsega 43 udeležencov. Med drugimi smo doživeli vremenski preobrat, ko se iz sonca za hrib privlečejo oblaki, začne deževati in snežiti, zjutraj pa se prebudiš v kristalno jasno jutro s prekrasnim sončnim vzhodom. Na poti navzgor smo opazovali svizce, ki se borijo za svoj teritorij, v koči spoznali prijetno kelnarco Lidijo, ki ji je očitno povezava s polno luno in tistimi dnevi v mesecu pokvarila razpoloženje, proti vrhu pa opazovali alpinistično znanje Slovakov in Čehov, ter se izogibali vodnikom s klienti, med katerimi so nekateri verjetno prvič imeli na nogah dereze. No pa saj ni bilo tako slabo, smo vsaj lahko našim tečajnikom pokazali še kako se vljudnostno prehiteva različne naveze, pa naj bo to s prijemom za noge klientov, kakšnim bičevim vozlom okoli zabetoniranih štang na grebenu ali pa zgolj z ostrimi besedami.
Hvala vsem za udeležbo in čestitke za osvojen vrh, ter seveda vsem ki ste pomagali pri organizaciji in “vodenju”, nenazadnje pa tudi potrpežljivemu šoferju, ki nas je čakal in prenašal ves ta čas.
Foto: udeleženci ture
