Vročinski val in zimska nostalgija: turna smuka v Gruziji

Ob teh neizmerno vročih poletnih dneh mislim, da nam vsem ljubiteljem zime in snega misli pogosto uhajajo proti hladnejšim jutrom, škripanju snega pod nogami in razgledom z zasneženih vrhov. V upanju, da bo vsaj branje prineslo kanček osvežitve, bi z vami rada delila nekaj utrinkov z letošnje turno-smučarske odprave v Gruzijo (21.2.26 – 27.2.26).

Naše popotovanje se ni začelo povsem po načrtih. Že ob prihodu v Tbilisi sva dva od štirih članov odprave ostala brez najpomembnejšega dela prtljage – smuči in preostale opreme. Namesto na sneg smo prvi dan tako zavili na raziskovanje živahnih ulic prestolnice. Čakanje k sreči ni trajalo dolgo; pozno popoldne nas je razveselil klic z letališča, da je roba prispela, in odprava se je končno lahko začela.

Sledila je približno 3 urna vožnja čez prelaz Jvari – Gudauri do naše nastanitve, hiške v vasici Sioni. Naslednje jutro nam je pogled med zajtrkom skozi okno takoj zarisal linijo prve ture. Gora, ki se je dvigala neposredno nad vasjo, je kar vabila na obisk.

 

 

 

 

 

 

 

Sioni: otvoritvenih 3000 m.n.v

Začetek vzpona je potekal po prijetnem, položnejšem svetu, višje pa se je teren postopoma postavil pokonci. Po nekaj urah smo dosegli nekaj več kot 3000 metrov nadmorske višine. Razgledi na okoliške kavkaške vrhove so bili veličastni, še lepše pa je bilo spoznanje, da so tudi razmere za smučanje odlične. Super sneg in dolge flanke so poskrbeli za popoln prvi smučarski dan.

 

Arakhveti in štirinožni prijatelj

Naslednje jutro nas je pričakalo nekoliko slabše vreme, zato smo načrte prilagodili in se odpravili na drugo stran prelaza do mesteca Arakhveti, na nekoliko nižji cilj. Razlika v nadmorski višini se je hitro poznala – temperature so bile višje, sneg pa precej bolj južen. Tura je kljub temu ponudila posebno doživetje, saj se nam je kmalu po začetku pridružil velik gruzijski ovčar. Zvesto nam je sledil vse do vrha in nato še pri smučanju nazaj v dolino, kot da bi bil že od nekdaj del naše ekipe.

 

Ledeniški svet pod Kazbekom

Za tretji dan smo si zadali vzpon na ledenik Gergeti pod goro Kazbek, eno najvišjih gora v Gruziji, kar je bil tudi cilj odprave. Zaradi razgibanega ledeniškega sveta smo za turo najeli lokalnega vodnika. Z njim smo se sestali en večer prej, da bi naredili plan za naslednje dva dni. Prijazno nas je sprejel k sebi domov, kjer smo poskusili pravo gruzijsko tradicionalno hrano.

Z visokim a ozkim kombijom smo se odpravili do izhodiščne točke. Peljali smo se po cesti obdani s snegom čez naš kombi. Prispeli smo do legendarne cerkve »Trinity church« (2170 n.m.v.), od koder se vidi na prelepo goro Kazbek. Opremili smo se z vso opremo, stopili na smuči in začeli hoditi. Štart je bil dovolj zgoden za odlično tršo podlago, tako s0mo ob lepih razgledih kar hitro napredovali. Ta ledenik je kar prijazen, zato smo se navezali samo na delu, ko smo prečkali manjšo ledeniško razpoko, ostalo je bila hoja prosto v koloni. Ko smo prvič prečkali ledenik, smo z odprtimi usti zagledali FLANKO, navdušeni smo prepričali vodiča, da smo se za njim, izoginajoč ledeniškim razpokam posmučali 300 vrhunskih višincov, sneg je bil res za vikat. Po približno 7 urah smo brez težav prispeli do koče Bethlemi (3656 m.n.v.), bivše meteorološke postaje, kjer smo tudi preživeli noč. Z vsako uro je bilo hladneje in bolj vetrovno. Veter je pihal s hitrostjo 40 km/h, temperatura ozračja je bila -22 stopinj Celzija, tako da smo bili kar veseli, da smo bili v koči v edini majhni ogreti sobici  s pečjo. Pojedli smo večerjo, podružili in odšli spat v sobe, ki se niso zdele kaj bolj tople kot zunaj ampak saj veter ni pihal in bile so zelo udobne.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zjutraj smo pojedli zajtrk in že nadaljevali naprej po ledeniku proti sedlu, vendar je veter na žalost razpihal ves sneg in je ostal samo živi led (na tem delu bi se lahko smučali samo še z drsalkam). Ker drsalk nismo imeli sabo smo se na okoli 4000 m.n.v obrnili in odsmučali nazaj proti dolini. Smučarija po takem ledeniku malo drugačna kot smo vajeni v Sloveniji, tereni so nekoliko bolj položni. Na vrhu menjavanje leda in snega, proti nižjem delu ledenika pa je bila snežna podlaga vrhunska, pravi  »dust on crust« čisto do izhodišča in s polno vtisi se je naša kavkaška ledeniška tura zaključila.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Novozapadli sneg in regeneracija 

Za naslednje dva dni je bilo napovedano poslabšanje vremena in že čez noč je zapadlo 40 cm novega snega, zato smo se zaradi plazovne nevarnosti odločili, da bomo smučali po urejenih progah na smučišču Gudauri, ki so kmalu postale turne proge zaradi zapadlega snega. Tudi med smučanjem smo srečali štirinožne prijatelje. Zadnji dan so zaradi dodatnih zapadlih 40 cm snega zaprli smučišče, kar nam je preprečilo smučarske načrte, zato smo odšli v mesto in v slogu regeneracije preizkusili še tradicionalne toplo/hladne žveplene kopeli. Tako se je naša odprava v gruzijske gore s 6 smučarskimi dnevi, 95 kilometri in 4500 višinci zaključila.