BELE VODE – Piemontese-Ive (MALA LOJTRCA)

Ker se je jesen vse bolj bližala, jaz pa še vedno nisem imel izpitne ture sem moral vse organizirati bolj na »horuk«. Zaradi velikega števila tečajnikov letos je bilo dobiti inštruktorja oziroma alpinista dokaj težko (sploh če se spomniš stvari en dan prej) saj so bili skoraj vsi že zasedeni, a kot strela z jasnega mi v torek Ternik, ki sva bila že prej na vezi, napiše da vreme za sredo kaže dokaj obetavno in da lahko skočiva preizkusit srečo v Bele Vode. Itak sem takoj za, tako da hitro napokam ruzak in skočim v trgovino po malico saj imava odhod ob 4:00 zjutraj, vsaka ura spanca pa pride prav.

Robija pobiram v Bistrici, ciljna točka pa nama je parking ob cesti pri Rabeljskem jezeru, ki je izhodišče za vse smeri v Belih Vodah. Po slabi uri vožnje, ki je ob debati hitro minila, prispeva na parking, kjer pa vreme ni kazalo najboljše. Megla in nizke temperature sta nama dala misliti da pa mogoče napoved ne bo tako rožnata kot se je zdela, ampak še vseeno z kulturnim tempom odrineva proti steni. Pot ki se prijetno vzpenja ob vodi hitro mine prav tako pa tudi megla, ki se nama po dobri uri hoje umakne in pred nama se odpre pogled na celo dolino Rabeljskega jezera in ostenje Belih Vod. Dan bo lep, TOP. Po še dodatni uri hoje, pispeva pod željeno smer, se hitro oblečeva, preveriva en drugega in že Robi »zategne« prvi raztežaj. Plezanje poteka tekoče, temperature so prijetne (beri prijetno jesenske), skala pa enostavno perfektna. Plezalke primejo, šalce in stopi pa kot da bi jih nekdo z namenom postavljal tja ker jih rabiš. Smer je dobro opremljena, pa tudi če zgrešiš kakšen klin je možnosti za vmesno varovanje neskončno (ušesa, poke za jebe in frende, pa tudi kakšen klin se lahko zabije😊). Tako sva po izmenjavanju cugov in tekočem plezanju vrh dosegla v 4 urah. Sledi stisk roke za preplezano smer, hiter selfi na vrhu in spust po vrvi do sedla, kjer pospraviva opremo, pojeva sendvič in narediva plan za sestop. Sestopati sva mislila po klasičnem sestopu, ampak ker smo alpiji si lahko tudi sestop popestrimo zato na sestopu zlezeva še eno II/III za zaključek dneva. Ker nama je na sestopu zadišala analiza (vsaj meni 😉), korak pospešiva in prideva do avta v 2,5 ure. Na poti nazaj se ustaviva še v Trbižu, ker drugače vzpon v tistih koncih ne velja. Domov pideva oba rahlo zmatrana z glavo že na kavču.

Vzpon je bil super, družba še toliko bolj. Hvala Robiju ker si je vzel čas zame in me peljal v konce v katere se bom sigurno še vrnil.

Bele Vode, 22.9.2021, Piemontese-Ive, 300m – IV

Plezala Tevž Ribič in Rober Ternik

 

Previous Post

Biokovo

Next Post

Ogrevanje pred ohladitvijo

Dodaj odgovor