Poletje je na vrhuncu. Vremenarji pravijo, da je vreme kljub deževnim vložkom in veliko mokrote čisto običajno. Za plezanje žal mogoče malo manj.
V nedeljo sva z Anžetom (Kuharjem) preplezala Helbo v Triglavu. Našla sva kakšen moker detajl in mini odlom na vstopu v ploščo s svedrovci. Večer pred vzponom sem govoril z Lukom (Rožičem), kaj misli o teh štirih mini svedrovčkih, ki so jim leta 1971 služili za prehod čez gladko ploščo. Zaključil je, naj naredimo tako, da bo varno in kot nam v današnjem času ustreza. Rečeno, storjeno. Smer je z leti postala klasika, kar pomeni zgodovinsko pomembna smer. Še vedno je zahtevna, navduši pa zadnji raztežaj, ki ga je naknadno dodal Filip Bence. Trda šestica,ki bi bila v ponos tudi kakšnemu plezališču.
Plezala sva pet ur, sestopila pa po Skalaški. Okoliški vrhovi so bili cel dan zaviti v meglo, kar je bilo temperaturno ugodno za plezanje. Nekaj gromov v daljavi je poskrbelo, da se nisva preveč obotavljala v steni. Smer seveda presega zahteve za izpitno turo za prehod med mlajše pripravnike v AO Tržič, pa Anže kot zdaj že mlajši pripravnik ni imel ne pomislekov, niti težav. Po drugi strani pa kot mi je nekaj dni prej po telefonu rekel en naš vrhunski alpinist, meja med ujčkanjem in pravim alpinizmom je danes preveč zabrisana. Produkti alpinističnih šol so 40+ in važno je uživati. Mogoče tudi zato odseki ne napredujejo v kvaliteti, ampak zgolj v zgodbah.
Naslednji dan sva s soplezalko na Vršiču preplezala Juševo smer in se po kosilu že posvečala družinskim zadevam. Zgodbo sva nadgradila v torek, 28.7.2020. Šla sva v Debelo peč. Zjutraj je bilo nekaj mencanja in negotovosti zaradi mokrote v stenah. Proučevanje stene, črnih flekov in načeta motivacija. Na dostopu je jutranja rosa poskrbela za mokre čevlje in hlače. Grdo rečeno, mokro do gat. Odločiva se, da poskusiva s Parižanko. Kljub temu, da sva jo že oba plezala, je skladno s skico ostal nerazjasnjen en detajl. Ali smo prej plezali Pasata, sva zdaj plezala Nimfomanko s previsom 6+, sva izstopila po Fati ? Kakorkoli, po vzponu čez Zob je potrebno še nekj koncentracije v zadnjih dveh raztežajih SV raza, potem pa še peklenski sestop v opoldanski vročini po grapi nazaj pod steno ter sestop v Krmo.
Za vzpon sva potrebovala dobrih 5 ur (nismo več mladi in hitri), preostali čas gre na račun hoje. Brez tega pač v naših Alpah ne gre. Ker smo plezali, nismo slikali. Zato naj velja beseda.
