Dolomiti, smer Via Costantini – Ghedina v Tofani di Rozes, 650 m, VI- in Diretta Ghedina 280 m malo po svoje pri izstopu V+
Za vikend sem imela željo obiskat Dolomite. Glede na to, da je bila napoved za soboto slabša, sva si izbrala krajšo varjanto in sicer v Falzarego towers, smer Diretta Ghedina, V+, 280m, kjer je Seba (AO Rašica) zgornji del potegnil malo po svoje… vse super samo za superge ni bilo več glih fino
. Smer je lepa, kratek dostop, hiter sestop…
Ob 12h je začelo deževati in ni popustilo do 18.30, ko pa se je kar naenkrat odprlo nebo sva vedela, da morava nedeljo max izkoristiti.
Z avtom sva se prestavila do koče Dibona, kjer je izhodišče za najino smer Via Costantini – Ghedina. Dostop za “penzion sektor” traja 40 minut, čakalo pa naju je lepih 20 raztežajev.
Čudovita dolomitska klasika, ki ima eno pomanjkljivost in sicer gnečo v smeri. Na kupu nas je bilo nekje 7 navez, midva sva itak zgrešila vstop, namesto IV, je blo konkretno težko, tako da sem mislila sestopit že po prvem cugu, kjer sem se prav neelegantno svaljkala čez detajl, malo s koleni, malo z ritjo, skratka, prišla sem čez, na štantu pa sem rekla, če misliš, da bodo take štirke, grem rajši takoj dol 😀 . No potem pa sem videla, da so se najini smeri pridružili po desni in nama povedali, da sva malenkost zgrešila vstop, kdo bi si mislil 😀 .
Plezala sva nekaj več kot 8 ur, saj se pri sedmih navezah čas malo ustavi. Nekaj italjanov je celo znalo malo angleško, z ostalimi sem se pa smejala po italjansko, se mi zdi, da so me razumeli 😀 . Nasmeh v tej smeri je prisoten vsaj do prečke, ki je meni predstavljala velik izziv, tresoče noge pa še enkup gledalcev, ko si potem rečeš, če me že vsi gledajo naj vsaj zaniham z eleganco 😀
Zanimiv detajl, ponosna nase, je kar šlo, tako ali drugače 😀 .
Čakalo naju je še 12 raztežajev, katere sva kar hitro puščala za seboj. Sledil je zanimiv sestop, nekaj lažjega poplezavanja, da sva se izognila snežišču, fajn melišče in “avtocesta” do koče, kjer sva se končno okrepčala.
Čudovit vikend, pogrešala bom Dolomite, občutek, da ko zgleda vse podrto, na koncu skala drži, ko se ne obrne cela koča v tebe, ko malo zakašljaš, skratka kratko a sladko.
Priporočam definitivno.
In ja, sledila je Dolga pot domov.
Do naslednjič.
