Veliki Draški vrh, DKV v Trapezu

Bil je na spisku letošnjih plezalskih načrtov – legendarni DKV. Vendar ne še takoj, na začetku sezone. A se v življenju večkrat obrne. Prejšnjo nedeljo sva namreč s Primožem hotela v Igličevo smer v Mali Rinki, a so nama kolegi iz odseka en dan prej povedali, da imajo alpinistke takrat tabor v Logarski dolini in da bo verjetno gneča. Kaj pa zdaj? Hitro so nama pomagali skovati plan B, kar ob pivu v Beli peči po koncu izpitov za tečajnike niti ni bilo težko: »Pojdita v DKV, lep je.«

Pa sva šla. Odhod seveda zgodaj zjutraj, slabi dve uri dostopa, malo zaziranja v steno, da ne bi zgrešila odcepa, in stala sva pod mogočnim obličjem Trapeza, skupaj z jeseniško navezo.

V drugem raztežaju se je začelo – stena se strmo požene k višku. Kamin oziroma kasneje zajeda postaja proti izteku vse bolj težavna. Morda bi se mi zdela lažja, če ne bil tak peklenski mraz, da sem neprestano pihala v roke, da sem sploh čutila, kakšen oprimek držim.

Sledila sta dva lažja raztežaja in Primož se je lahko ogrel za najtežjega v smeri (5. raztežaj). Suvereno je zarinil v deloma previsno poč-zajedo. Ko sem ga gledala od spodaj, niti ni zgledalo težko. A ko sem slišala njegove monologe in epske kletvice, sem vedela, da najbrž ni ‘simple kot pasulj’. Ne bom razpredala po dolgem in počez – tudi iz mojega grla so nekontrolirano uhajale melodične kletvice, ko sem se spopadla s 25 metrsko zajedo.

Do konca smeri je še nekaj lepih, raznolikih detajlov, a nobeden ni tako težek kot ključna zajeda. Plezanje v Trapezu je navdušujoče morda ravno zaradi te raznolikosti. Zajede, poči, previs, prečka, raz, bele plošče … doživiš vse plezalske slasti z vključeno lepo naklonino in izpostavljenost ter dobro skalo na ključnih mestih.

Malo manj privlačen je le izstop, ki pelje po sitnem gruščnatem žlebu. A je na vrhu toliko bolj prijetno, ko te pričaka široka sončna zelenica na južni strani, ki te vabi, da malo ležeš. Pojedla sva sendvič, uživala in bila vesela, da sva v plezalsko malhko pospravila še eno lepotico.

Dočakala sva še rašiško navezo za nama (ki je, kakopak drugače, poznala našo Barbi), Jeseničana pa sta sestopila že prej. Tokrat dolg sestop ni bil odveč, saj smo se veselili, da bomo lahko žejna grla osvežilii v Vodnikovem domu.

In tako je tudi bilo. Dan se je nato prevesil v temo, ko smo zadovoljni prišli v dolino.

 

DKV sva plezala Primož Eržen in Maja Korošec

Previous Post

Smer po zajedi, NŠG

Next Post

Dolomiti

Dodaj odgovor