V soboto sva se z Benotam odpravila proti Vršiču, natančneje v severno steno NŠGja. Hitri dostop še hitrejši sestop, ter ravno prav dolge smeri so dober uvod za mojo prvo alpinistično smer v tej sezoni.
Ker je Beno opravil že kar nekaj vzponov v NŠGju, se odločiva za Smer po zajedi, ki je ni plezal še noben od naju. Do vstopa v smer sva potrebovala dobre pol ure, saj same smeri ni težko najti. Smer je sicer v celoti dobro opremljena, a je vmesno varovanje na določenih delih prav blagodejno vplivalo na psiho. Smer orientacijsko ni težka, tako da sva dokaj hitro napredovala, le občasno mokra skala predvsem kamini in podrti svet naju je malo opočasnil. Plezanje je konstantno in prav vsak cug ti ponudi svojevrstno uživancijo. Čas na vrhu sicer ni bil vrhunski a nič zato, zadovoljstvo ob preplezani smeri in ogretih rokah je bil toliko večji.
