Janko Meglič, 1965 – 2012

Življenje je lepo

27. maja je minilo 10 let od tragične smrti alpinista in gorskega reševalca Janka Megliča. Usodnega dne se je po Kramarjevi smeri odpravil na Storžič. Ker se do popoldneva ni vrnil, so domači sprožili reševalno akcijo. Prijatelji, reševalci GRS Tržič so ga našli 50 višinskih metrov nad bivakom v Storžiču. Najverjetneje je zdrsnil ali se mu je odlomil oprimek.

Začetki z Milanom Megličem
Janko Meglič je bil doma iz Loma pod Storžičem, pod mogočno goro, ki proti Lomu obrača svoje divje severno lice in najbolj drzne vabi, naj preizkusijo svoj pogum v njenih krušljivih grapah. Spodbujen predvsem z zgledom takrat že uveljavljenega alpinista Jožeta Rozmana, je začel plezati že v rani mladosti, pri 14 letih. Skupaj z nekaj starejšim Markom in dve leti mlajšim Milanom Megličem so se takrat bolj obešali, kot plezali po skalovjih, ki jih v okolici Loma ne manjka, se spominja slednji. Jeseni leta 1979 je nadobudne mladce prav Jože Rozman vzel s seboj v Belo peč, danes uveljavljeno plezališče, ki pa je bila pred dobrimi štirimi desetletji še skoraj deviška. »Takrat je nastala Šleparska smer (IV+, 90 m), zato ni treba posebej razlagati, od kod ji tako ime. Še nihče od nas ni imel alpinističnih izkušenj, nismo poznali tehnike, pogled v globino je bil popolnoma nova izkušnja. Bilo je mnogo vprašanj ali štrik drži, ali bom padel dol, ali tisti zgoraj drži in še in še,« je zapisal Milan Meglič kmalu po Jankovi smrti. A prav prva izkušnja v Beli peči je vse tri spodbudila, da so se leta 1980 včlanili v Alpinistični odsek Tržič in začeli obiskovati alpinistično šolo. Milan Meglič se spominja, da ju je z Jankom gnala mladostna vnema in kmalu sta skupaj splezala svojo prvo prvenstveno smer Katastrofulo (IV, 100 m), ki je danes zagotovo najbolj obiskana smer v Beli peči. Od tu do raziskovanja smeri v Storžiču je bil le korak, kmalu pa so sledili obiski sten nad Jezerskim in ko sta uspela presedlati s kolesa na moped, za njiju ni bilo več ovir, saj sta se lahko odpeljala tudi v do tedaj nedosegljive gore nad Vrati in Tamarjem. »Janko je imel moped z enim sedežem. Velikokrat sem sedel kar zadaj na strešico zadnjega kolesa in sva šla.« Milan ugotavlja, da je bil prav z Jankom največkrat skupaj v navezi, a ker se je sam kmalu poročil in si ustvaril družino, mu počasi ni bil več kos, čeprav sta se občasno še kdaj znašla skupaj na isti vrvi.

Jankova alpinistična pot se je od tu naprej zdela ena sama pot navzgor. »Plezal je najtežje smeri, bil je neustavljiv« se spominja Željko Perko, ki je z njim že leta 1987 v Paklenici splezal delno prvenstveno smer Nostalgija v Anića kuku (6b, 350 m) in dodaja, da je klasično smer El Condor Pasa (7a, 350 m) preplezal v treh urah in pol, kar je dvakrat hitreje, kot je običajen čas plezanja. Prav hitrost je bila njegov zaščitni znak. Bil je stabilen, zanesljiv, drzen, psihično izredno močan, hkrati pa zelo skromen in eden najboljših tržiških plezalcev, se spominjajo njegovi tovariši.

Od Zahodnih Alp do Andov in Himalaje
V bogati gorniški karieri je nanizal veliko težkih plezalnih vzponov v domačih in tujih gorah. Pogosto je plezal še z enim Tržičanom, nekaj let mlajšim Slavkom Rožičem, ki je lanskega februarja prav tako tragično preminil v Kramarjevi smeri v Storžiču. Doma je izstopal predvsem po prvih ali solo ponovitvah tehnično zahtevnih smeri do sedme stopnje. Ena takšnih je bila prva zimska ponovitev Švicarske smeri v Rakovi špici z Jožetom Rozmanom. V tujini je najprej začel osvajati Zahodne Alpe. Ob prvem obisku je v Druju splezal Ameriško direktno s francosko oznako ED (ekstremno zahtevno). Med njegovimi pomembnejšimi dosežki v zgodnejših letih alpinistične poti pa je Cassinova smer v Walkerjevem stebru v francoskih Grandes Jorasses, ki sta jo splezala s Slavkom Rožičem. Koliko mu je pomenilo plezanje pove anekdota iz te smeri. Ker je s seboj pozabil vzeti rokavice, mu je Slavc rekel, naj se znajde in tako je plezal kar z nogavicami na rokah. S Slavcem sta maja 1995 preplezala še enega od zadnjih treh alpinističnih problemov Alp, severno steno Matterhorna. Po tem, ko sta sprva zaradi prenevarnih razmer morala obrniti v Schmidtovi smeri, sta nekaj dni kasneje vstopila še enkrat, preplezala Levo smer in v osmih urah prišla na vrh. Na svojo prvo odpravo izven Evrope, najvišji vrh obeh Amerik, 6959 metrov visoko Aconcaguo v Andih, je šel novembra 1994. Odpravo je vodil Iztok Tomazin, poleg Janka pa je bil v njej še Urban Golob. Odpravo je zaznamovalo slabo vreme s sneženjem in zelo močnim vetrom ter že drugi dan v bazi pomoč norveškemu alpinistu s pljučnim edemom, dan kasneje pa še dvema Nemcema, ki ju je Tomazin komaj živa rešil z gore. Po zdravstvenih težavah najprej Goloba, po prvem poskusu, ki ga je zaustavilo slabo vreme, pa še Tomazina, je Janko sam poskušal doseči zastavljeni načrt, smučanje z vrha. Vrh je zaradi orkanskega vetra s smučmi na ramah po normalnem pristopu dosegel 13. decembra opoldne, od koder je peš tudi sestopil, saj je bilo snega za smučanje premalo. Leto kasneje, 1996 se je udeležil svoje prve odprave v Himalajo. Odprava treh vrhov na sedemtisočak Api in šesttisočaka Nampo ter še neosvojeni Bobaye je štela 12 perspektivnih mladih alpinistom, za cilj pa so si zadali preplezati več prvenstvenih smeri v skrajnem zahodnem delu nepalske Himalaje. V ločenih navezah so plezalci poskušali uresničiti vsak svoje cilje, Janku pa je skupaj s soplezalcem Dušanom Debelakom uspelo splezati prvenstveno smer v JV steni 7132 metrov visokega Apija. Bil je tudi pomemben član odprave na najvišji sedemtisočak Gjačung Kang s tibetanske strani leta 1999. Člani odprave so dosegli več ciljev, Janko je po prvenstveni smeri, ki jo je poimenoval Tržiška, prvi prišel na 6998 metrov visoki Siguang Ri Shar, skupaj s soplezalci Blažem Navršnikom, Maticem Joštom in Tomažem Jakofčičem pa so opravili tudi prvo ponovitev na 6700 metrov visoki Zero Peak. Leto kasneje se je v Pamirju po normalni smeri z juga povzpel še na 7010 metrov visoki Khan Thengri.

Daulagiri 1998
Planinska zveza Slovenije je leta 1998 organizirala odpravo za perspektivne alpiniste na osemtisočak Daulagiri. V odpravi pod vodstvom Toneta Škarje so bili poleg prekaljenega Himalajca Vikija Grošlja še Davo Karničar, Tadej Golob, Tomaž Jakofčič, Gregor Kresal, Gregor Lačen, Miha Marenče, Andrej Markovič, Damijan Meško, Peter Mežnar, Blaž Stres in Janko Meglič. To je bila ena najuspešnejših slovenskih himalajskih odprav, saj je vrh doseglo kar 7 alpinistov. Najprej sta 23. maja prišla na vrh Gregor Lačen in Miha Marenče, dan kasneje pa sta 8167 metrov nad morjem stala še Tomaž Jakofčič in Peter Mežnar. Zadnji so vrh sedme najvišje gore na svetu 26. maja dosegli Tadej Golob, Dušan Polenik in Janko. Tadej Golob se spominja, da so ga poskušali osvojiti večkrat. Tudi Janko se je prvič obrnil, ker se je zbal, da bo v hudem mrazu dobil ozebline. Golob pripoveduje, da večina do tedaj ni imela izkušenj na ekstremnih višinah. »Vsi smo na nek način tipali. Gledali smo Grošlja in ga poskušali posnemati.« Z Dušanom Polenikom prvič nista bila uspešna, v drugi poskus pa sta krenila še z Vikijem Grošljem in Gregorjem Kresalom, ki pa sta se na enki in dvojki obrnila. Z Dušanom sta nadaljevala proti taboru 3 na višini 7300 metrov. Sam se je, po tem, ko je imel prvič precej težav z višino, dobro počutil in poskusil napredovati počasi ter tako prihraniti moči. »Ko sva z Dušanom izvedela, da pride Janko za nama in sem pogledal v dolino, sem nenadoma zagledal človeka, ki je praktično laufal gor. Do trojke je iz baze prišel prej kot jaz iz dvojke,« strne spomine Golob. Po noči v taboru 3 so na vrh stopili skupaj. Janko je iz baze na 4700 metrih do vrha prišel v rekordnih 15 urah, tudi sestopil je v enem dnevu, medtem, ko sta Golob in Polenik pri sestopu eno noč prespala v italijanskem šotoru v taboru 2. »Mislim, da mu je to, da je bil tako hiter, zelo veliko pomenilo,« še doda. Janka se spominja kot zelo sposobnega alpinista in prijetnega tovariša. »Na odpravi sva se pogovarjala, da je ponovil mojo smer Beraška peč in ko sem ga vprašal, kakšna se mu je zdela, je rekel, da niti ni tako težka.« 300 metrov visoka smer v steni Malega Pršivca, ki jo je Golob splezal z Blažem Stresom ima sicer oceno VIII-. Čeprav se z Jankom pred odpravo nista poznala, sta kovala načrte, da bosta po Daulagiriju še kdaj skupaj plezala, a se to žal ni uresničilo. »Škarji smo vsi povzročali kar veliko težav, Janko pa mu jih ni nikoli,« se še nasmehne.

Kar 6 članov odprave na Daulagiri 1998 je že pokojnih. Smrtno so se ponesrečili Dušan Polenik, Andrej Markovič, Janko Meglič, Peter Mežnar in nazadnje Davo Karničar in Gregor Lačen.

Nesreča v Šitah leta 2001
»1. februar 2001. Zgodaj zjutraj s Slavcem že gaziva pod steno. Pod Grapo med Travnikom in Šitami. Svinjsko je mraz in močno piha. Malo naju skrbi, kakšne bodo razmere, toda sneg je odličen. Približno ob enih sva že na robu stene. Kar hitro. Ampak zavedava se, da sva šele na polovici. Treba je še sestopiti. Ena možnost se nama ponuja pod grebenom Šit proti Jalovčevem ozebniku, druga pa po smeri nazaj. Ker je na vrhu smeri velika opast, se odločiva za prvo. Pobočje je kložasto in snežna odeja nestabilna, zato jo mahnem kar naravnost navzdol proti Trenti. Kar naenkrat pa za mano grozljivo poči, sproži se kložast plaz ter me odnese. Poskušam se zaustaviti, toda zaman. Nosi me 200 metrov, od tega čez 80 metrski skalni skok. Obležim na dnu skoka, v nezavesti in močno poškodovan.« Tako je Janko v zborniku ob 70 letnici GRS Tržič z naslovom Življenje je lepo opisal grozljivo nesrečo, ki jo je preživel samo po čudežu in zaradi požrtvovalnosti soplezalca Slavca Rožiča. Ta je na valovih adrenalina bliskovito sestopil z zelo zahtevnega prepadnega pobočja in tekel v dolino po pomoč. Njegovo reševanje bi lahko bilo podlaga za filmski scenarij, saj ob orkanskem vetru policijskih helikopter ni mogel poleteti, uspelo pa je vojaškemu. Janka so v izjemno zahtevni reševalni akciji našli zadnji hip, preden se je spustila noč, že močno podhlajenega. Kar 12 dni je preživel v komi, ko se je zbudil, pa se zaradi poškodbe možganov ni spominjal ničesar, poznal ni nikogar, ni znal jesti in piti, ni mogel govoriti in hoditi. »Vsega se je moral naučiti znova,« pove njegova žena, takrat še dekle Meta Meglič. Prav njeni požrtvovalnosti gre zahvala, da se je znova vrnil v življenje, saj je bila vsak dan ob njem, ga negovala, sodelovala pri terapijah, z njim delala vaje, predvsem pa ga spodbujala ter ga na novo naučila vseh veščin, potrebnih za normalno življenje. Po nesreči je hitro znova zaslišal klic gora. Z Meto, ki je leta 2002 postala tudi njegova žena, kmalu pa sta se jima rodila tudi sinova Matic in Drejc, sta izbirala cilje, ki niso zahtevali dolgega dostopa, kjer pa je lahko plezal. »Do stene si je pri hoji pomagal s palicami, plezal pa je še vedno veliko bolje kot hodil,« pojasni Meta. Še vedno je ostal tudi aktivni gorski reševalec, čeprav zaradi posledic ni mogel biti več reševalec – letalec. »Zelo dobro se je znal vklopiti v kolektiv, nenazadnje je reševanje ekipno delo in po njegovi nesreči smo poskrbeli, da je ostal z nami in se na nek način rehabilitiral tudi z udejstvovanjem v GRS,« pripoveduje takratni načelnik tržiških gorskih reševalcev Matija Perko – Janči in dodaja, da je takrat tudi plezalsko dozorel in je prej zelo drzen plezalec postal veliko bolj preudaren.

Kljub posledicam nesreče pa se je leta 2007 udeležil svoje zadnje odprave ob 70 letnici GRS Tržič na 5642 metrov visoki Elbrus v Kavkazu.

Usodni Storžič
»Nesreča me je precej spremenila. Zdaj na prvem mestu niso le gore in stremljenje za najboljšim, najvišjim. Najpomembnejša je družina in prijatelji, cilje v hribih pa prilagajam svojim trenutnim zmožnostim. Želja imam še mnogo, gore doma in po svetu pa me čakajo in vabijo. Vedno bodo del mojega življenja, moj kraj za sprostitev in ozdravitev,« so bile njegove besede. 27. maja 2012 ga je poklical njegov domači Storžič in ga za vedno obdržal zase.

Kramarjeva smer v Storžiču (IV/I-II, 615 m)
Prvenstvene smeri v severni steni Storžiča so tržiški plezalci plezali poleti leta 1940. 9. junija tistega leta so Ausser, Nadislav Salberger, Cingerli in Slapar splezali smer po desni grapi do današnjega bivaka in nato desno po pragovih na vrh nad Žrelom. Druga naveza, ki so jo sestavljali Rok Kramar, Jože Jagodic, Dolenc in Nadislav Salberger, pa je 16. junija splezala levo grapo od današnjega bivaka in po njej na vrh Storžiča. Danes se smer imenuje po Roku Kramarju, ki je med vojno padel kot kurir v Spodnjem Lomu. »Kramarca« je bila in je še danes predvsem kalilnica tržiških alpinistov, za vedno pa so poleg Janka Megliča v njej ostali še člani AO Tržič Janez Stegnar, Filip Bence in Slavko Rožič.

 

Za Planinski Vestnik napisala Alenka Bevčič

Previous Post

Alpinistična in gorniška šola 2022-2023

Next Post

Steber Planjave

Dodaj odgovor