Skupni imenovalec so gore, v števcu pa člani AO Tržič, ki poleg plezanja radi gonijo kolo. Če se le da v breg. Idejo sta uresničila predsednik PD Tržič , Uroš Ahačič, ob izdatni logistični pomoči Janeza Nunarja. In trip se je lahko začel.
V četrtek popoldne smo se odpravili v smeri Sarajeva , kamor smo prišli v poznih večernih urah. Pot smo nadaljevali proti Bjelašnici do končnega cilja v vasi Umoljani.
Naslednji dan smo se v krasnem jutru odpravili proti vrhu Bjelašnice , kjer je bil za časa OI 1984 štart olimpijskega smuka. Z vrha smo se spustili po smukaški progi v smeri Babinega Dola in nadaljevali proti Igmanu do skakalnic v Mali dolini. Nazaj grede nas je čakal še vzpon do sedla pod Bjelašnico in ker je bilo časa dovolj, smo odkolesarili še proti vasi Lukomir na robu kanjona reke Rakitnice. Navdušila nas je prvinskost in nedotaknjena narava in upam si trditi, da tukaj čas teče počasneje… Na koncu dneva se je nabralo nekaj nad 70km trase in dobrih 1700m vzponov.
V načrtu za naslednji dan je bila tura do Konjica, čez hribe jasno. Prvi kilometri so bili zaradi preteklega dne še malo boleči , s poudarkom na zadnji plati. Vendar smo se kmalu ogreli . V vasi Tušila se je cesta zopet postavila pokonci in sledilo je 6 kilometrov in dobrih 400 višinskih metrov vzpona proti Visočici . Razgledi so navduševali , vreme ravno tako , dejstvo da se bomo naprej bolj kot ne samo spuščali pa še bolj. Sledil je skoraj 20km spust do kanjona Neretve , nato pa še za piko na i vzpon mimo Boračkega jezera in Borcev . V popoldanski vročini smo vsak s svojimi mislimi grizli še zadnje metre , bili smo pošten boj s cesto in vročino. Razen enega, ki si je drznil del poti , držeč se za kamion , olajšati . To bo moral poslušati do konca svojih dni v vseh gostilniških debatah. V Konjic smo prišli popoldan, utrujeni vendar zadovoljni. Po 70 km smo si privoščili pivo in pito ob hladni Neretvi. Bi želeli še kaj več ?
Vrnili smo se v našo bazo v Umoljanih in naslednji dan odšli proti Trebeviču. Ženski del pod vodstvom Tona je odšel na Baščaršijo, ostali pa na bob stezo testirat ovinke. Proga je dolga nekaj čez tisoč metrov in ima višinsko razliko 110m . Prvič je šlo še malo bolj previdno , vsaka naslednja vožnja je postajala bolj predrzna in hitra. Zato smo po četrti vožnji , v skrbi da se komu ne bi kaj zgodilo , prenehali in pospravili kolesa ter se odpravili proti domu.
Vtisov je bilo preveč in le počasi se urejajo. Slik je bilo še več in tudi te se le počasi urejajo. Ta zgodba je bila take vrste , da je nikoli ne bomo pozabili. Zaradi dobre družbe, lepih gora in pokrajine , lepega vremena in še kaj.
Udeleženci ture :dva Janeza , dva Uroša, en Tona , Slavc , Tuši , Marinka, Nada, Nadja , Daša in Mateja.
