Ni bila Begunjščica je bila pa Begunjska vrtača. Lepa sončna sobota je razlog, da je Ljubelj nabito poln ampak nič za to. Pridemo gor, parkiramo in se v zmernem tempu odpravimo pod smer. Sam nisem imel nobenih pričakovanj, Gašper pa je bil kar malo presenečen nad kopno smerjo no vsaj začetkom le te ampak vseeno smo rekli da probamo. Ker smo bili trije je vse cuge naprej plezal Gašper no ampak še preden smo začeli s plezarijo seveda ni šlo brez zapletov kajti moj pas je ostal doma. No ampak s prusikom in malo improvizacije se je tudi ta nevšečnost rešila in smo šli.
Ker je bila kopna skala je šel Gašper brez derez in s cepinoma v nahrbtniku probat a kmalu ugotovil da bo s cepini lažje. Po tem dokaj hitro pride do štanta in se plezarija začne tudi za naju z Maticem. Moram priznat de mi je prvi cug dal kar za mislit. Tudi drug ni izgledal lahek a je šlo dokaj tekoče. Oba pa sta bila seveda bolj ali manj kopna da ne bo pomote. Temu je sledil sprehod po grabnu do naslednjega cuga, ki je bil prav tako kopen zato se odločimo ta skok obiti po levi. Zadnji cug pa je izgledal solidno narejen a so se čez njega konstantno prožili spindrifti in smo se tudi tega odločili obiti po levi kjer nas pričakajo zamrznjene trave ki pa dokaj dobro držijo, sploh če plezaš kot drugi. Temu je sledil le še sprehod po grapi do grebena in nato na vrh Begunjske Vrtače ki pa je bil vse prej kot mala malca zaradi napihanega, skoraj nepredelanega snega. No pa vseeno pridemo na vrh kjer pa se zaradi močnega vetra kljub lepemu sončnemu dnevu dokaj hitro odpravimo nazaj v dolino.
