Pred tednom dni smo bili na sprejemu pri kralju Visokih Tur, zato smo se odločili še za obisk njene visokosti , kraljice Visokih Tur. Malo je k temu pripomogel sam Zlodej in ko uspem najti še nekaj sotrpinov je sobota zapečatena.
Spet odhajamo na pot sredi noči in še v temi prispemo do Spodnje Thomanbaueralm na višini 1150m , kjer smuči romajo na noge in v soju čelnih svetilk po dolgočasni cesti v dobri uri prispemo do parkirišča pod jezom Gösskarspeicher (1707m), kjer nas ujame dan in jutranje sonce začne božati vrhove Reisseckove skupine. Po servisni cesti nadaljujemo do koče Giessner (2202 m) , kjer je za nami prvi vertikalni kilometer. Nato pa pogumno zagrizemo v pobočja proti ledeniku Trippkees pod vršno kapo kraljice Hochhalmske. Kot se spodobi za prvi spomladanski dan so temperature primerne in kosi oblačil romajo v nahrbtnike, poledenela podlaga pa zahteva srenače za lagodnejši in varnejši vzpon.
Pogled nam uhaja proti kuloarju , ki vodi proti vršnemu grebenu in po katerem si želimo tudi odsmučati nazaj na ledenik. Milan in Tona sta neuničljiva, zato sta nam ostalim zgazila zadnjih 200 višinskih metrov kuloarja. Menda sta morala vmes še nekajkrat počiti , kar kaže na skrajno resnost ture. Tudi sonce je vedno bolj pripekalo in zmehčalo podlago. Srednji čas vzpona do vrha je bil šest ur z odstopanjem polovičke ure. Vrh je s 3360m skrajno vzhodni tritisočak v Alpah. Po obveznem dokumentiranju za zgodovino smo se mogoče malo molčeči odpravili na rob kuloarja, se pripravili na spust in se pogumno začeli spuščati navzdol. Prvih nekaj metrov je bilo še nekoliko negotovih, nato pa so preskoki stekli . Na ledeniku zavoji stečejo in do koče je smučanje po pravljično spomladanskem firnu en sam užitek. Boleče noge nas sicer opominjajo, da je vseeno že nekaj ur dela za nami , Milan pa v svojem stilu doda, da je to pač čar turnega smučanja.
Sledi še zadnji del spusta, ki v glavnem poteka po cesti, ob pogledu na globoke luknje pešakov pa smo prezadovoljni s smučanjem, čeprav je sneg moker in težak in ne ponuja kakšnega posebnega užitka. Cesta navzdol se vleče še bolj kot navzgor in po osmih urah smo prismučali nazaj do avta. Skupaj se je nabralo 27 km poti in 2200m vzpona in jasno spusta. Ostalo je klasika : veselje, zadovoljstvo po opravljeni turi , ideje za prihodnost , spomini za nazaj in pivo v Gmündu. Nobeno pivo ne sede bolj kot tisto , ko prideš prijetno utrujen po turi z gore. »Dobro smo zajebali dan« se sliši malo prostaško , ni pa daleč od resnice.
Ekipa: Tona Mali , Uroš Ahačič, Vojko Golmajer, Milan Meglič in Slavc Rožič
besedilo: Slavc, fotografije: Vojko Golmajer
