Na četrtkovem »ferajnu« smo se kot v starih časih menili o raznih kombinacijah za vikend , oklevanje med grapami in slapovi je premagala dobra vremenska napoved v Turah in v petek smo se dokončno odločili – gremo z dilami na Glockner.
V ranih nočnih urah, ko nekateri šele odhajajo spat , smo se odpravili proti Kalsu. Razen bentenja čez polurne zapore in vse teorije zarote , povezane s predorom Karavanke in enega bliskanja radarja v kar eni vasici pri Lienzu je vožnja minila mirno in malo po šesti že grizemo po pomrznjeni cesti navzgor in kasneje desno čez ledenik Kodnizkess, oziroma kar je zaradi globalnih sprememb še ostalo od njega. Kvaliteta snega je obljubljala lep spust , ravno tako je k vsespološnemu zadovoljstvu pomagalo tudi vreme , tokrat brez oblačka , mogoče le za odtenek prehladno. Temperature so bile po napovedih sodeč krepko pod -15 stopinj , temu primeren je bil tudi občutek … Smo pa zato malo hitreje hodili , da nas ni preveč shladilo .
Prvi postanek je bil na koči nadvojvode Janeza , odkoder je do vrha še dobro uro vzpona do najvišjega vrha današnje Avstrije -Velikega Kleka. Smuči smo pustili pod zadnjimi skalami cca 3600m visoko , nato pa še krajši vzpon do Malega Glocknerja , čez škrbino s pogledom na Palavicinijev žleb in v izogibanju navez gorskih zaslužkarev in njihovih klientov še pred poldnevom stojimo na vrhu.
Sledil je še spust in po skoraj dveh višinskih kilometrih smučanja po neskončnih pobočjih smo se kljub že malo utrujenim nogam pripeljali čisto do avta. Vsesplošno zadovoljstvo nad opravljeno turo na dan π smo potrdili s kavo in pivom v bazi pri Damotu pod Ljubeljem , kjer smo že kovali nove načrte za preostanek zime.
Ekipa: Janez Štefe, Vojko Golmajer, Tomo Cegnar, Janez Ambrož, Marjan Vešligaj-Tuši in Slavc Rožič.
Besedilo: Slavc
