V nedeljo sva šla z Janezom Nunarjem na Vršič. Priznava, gre za instant alpinizem, popuščanje, lagodnost. Ampak sva že v takih letih, da nama to že skoraj pripada.
Madona v steni Nad Šitom glave ima nekako poseben status na našem odseku. Vse od takrat, ko sta s to smerjo opravila Janez Š. in Metod in za to potrebovala 9 ur. Svoje je s slikovitimi in barvitimi opisi ter klicaji na skici dodala še pripravnica Maja. Smer sva seveda preplezala in sloves lepe smeri vsekakor ni izmišljen. Preplezala pa sva jo nekoliko prej kot v devetih urah. Precej prej. Edina nezgoda se je pripetila mojemu telefonu, ki je iz žepa poletel v globino, med digitalne zvezde.
Na vrhu sem malo bolj potiho, skoraj boječe vprašal Janeza, če bi šla še eno smer splezat, da ne bova prekmalu doma. Ni bil zato. Zato sva se odpravila proti kaosu na Vršiču, vmes sva poskusila vzgajati dve Japonki v povsem neprimerni opremi, ki sta se podali na Mojstrovko. Turo sva zaključila s kratko analizo na eni od Vršiških koč. Modrovala sva o trajnostni mobilnosti, zeleni energiji, prekomernemu turizmu in na koncu še o političnih vprašanjih in izzivih. Pa o kolesarjih, ki v največji vročini poganjajo kolo na Vršič. Kolesark nisva opazila.
Kaj pametnega nisva rešila, sva se pa domenila, da se ob priliki spet naveževa na vrv in splezava še kakšno smer. Janez je seveda dodal:”Samo da ne bo pretežka, pa kakšno gurtno več notri pusti…”.
Besedilo: Slavc