Najvišja ferata na Mount Kenyi

Dopust je bil pred vrati in z Nado sva si izbrala Kenijo, ker pa 3 tedne poležavanja nikakor ne pride v poštev, sva si dopust razdelila na 3 dele in prvi izmed njih je pripadel vzponu na Mount Kenya, drugi najvišji vrh na črni celini.

Sama gora je stratovulkan, ki ima več vrhov, najvišji Batian z višino 5199 m, pa je presegal najino znanje in izkušnje, zato sva se odločila osvojiti tretji najvišji vrh, ki sliši na ime Lenana in leži na višini 4985 m in je hkrati tudi najvišja ferata na svetu, kar pa sva izvedela šele po prihodu nazaj v domovino. Sam pohod sva si razdelila na 5 dni.

Prvi dan je bil fizično lahek, saj sva pol dneva potovala z matatujem iz glavnega mesta do najinega izhodišča, vstopa v nacionalni park Mount Kenya v mestecu Naro Moru, psihično pa dokaj zahteven, saj je bilo treba vse domačine prepričati, da na pot odhajava sama. Po plačilu vstopnine v park na višini 2400 m sva bila končno sama in navkljub težkim nahrbtnikom je bilo 600 višincev dokaj lahkih in kaj kmalu sva bila v prvem kampu pri meteorološki postaji, kjer sva si postavila šotor, skuhala večerjo in nato nekajkrat zavrela vodo za jutrišnji dan.

Po kratkem jutranjem prepiru z oskrbnikom kampa sva začela s hojo proti kampu imenovanem po gospodu Mackinderju, angleškemu geografu, ki je leta 1899 prvi osvojil vrh. Zopet sva prepešačila 10 kilometrov, povzpela pa sva se iz 3050 m na 4200 m. Tukaj sva občutila prvo utujenost, manjši glavobol, skratka prve znake višinske bolezni, kar pa sva tudi pričakovala.

Tretji dan sva preživela v kratkem aklimatizacijskem pohodu do višje ležečega jezera, pitju velikih količin vode in kartanju. Makaroni pa nama zaenkrat tudi še teknejo, tako da nama ni nič hudega.

Sledil je Dan D. Vstala sva ob 1h zjutraj, pospravila zmrznjen šotor in počasi sva začela najino pot na vrh. Napredovala sva kar prehitro in prišla Avstrijske koče na 4800 m uro prezgodaj, zato sva se odločila da tam še malce poleživa, a se je bilo nato kar težko zopet spraviti v pogon, kajti sončni vzhod ne zamuja. Zadnjih 200 višincev je bilo rahlo sneženih, a ker je pot lahka, nama to ni bila ovira. Čisto proti vrhu pa je pot opremljena tudi z jeklenicami, a so tam le za boljši občutek, Na vrh sva pripela točno za sončni vzhod, nekaj minut za skupino Izrelcev z vodiči. Po fotkanju na vrhu sva se spustila po poti Chogoria v dolino. Vse težja nahrbtnika nama je lajšala izredno lepa dolina in po 13 urah in 17 kilometrih sva jih odvrgla in se še zadnjič kampirala.

Zadnji dan sva se le še sprehodila do vhoda v park, kjer sva si zagotovila kombiniran prevoz džip/moped do civilizacije.

Spisal: Tuši

Previous Post

Hubertova nočna mora

Next Post

Skupna tura na Rokave

Dodaj odgovor